Evropski parlament je 17. septembra 2026 s 467 glasovi za, 92 proti in 44 vzdržanimi sprejel samoiniciativno resolucijo o vlogi socialnih, gospodarskih in okoljskih standardov za zagotavljanje poštene konkurence pri živilskih proizvodih vodnega izvora in izboljšanje prehranske varnosti. To besedilo je nezavezujoče politično stališče (postopek 2025/2010(INI)): ne ustvarja pravnih obveznosti in ni niti stališče v prvi obravnavi niti dokončna zakonodaja Unije. V tem dosjeju ni videti nobenega zakonodajnega predloga Komisije.
Resolucija je del razprave o konkurenčnosti evropskega ribištva in akvakulture v primerjavi z uvozom in standardi, ki se uporabljajo v tretjih državah. Obravnava širok spekter tem: strateški pomen sektorja, regulativni okvir in pogoji poštene konkurence, dodeljevanje ribolovnih možnosti, preglednost in označevanje, nadzor uvoza, instrumenti trgovinske politike, odnosi s tretjimi državami, boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu (IUU), upravljanje oceanov, razvoj akvakulture, delovni pogoji, inovacije, financiranje, mali ribolov in najbolj oddaljene regije. Kot samoiniciativna resolucija izraža politično stališče Parlamenta in ne spreminja ali nadomešča obstoječe zakonodaje.
Sprejetje samoiniciativne resolucijeParlament je odobril nezakonodajno resolucijo, ki izraža njegovo politično stališče o socialnih, gospodarskih in okoljskih standardih, ki se uporabljajo za živilske proizvode vodnega izvora.
Poziv k pogojem poštene konkurenceBesedilo zagovarja, da bi uvoženi proizvodi spoštovali standarde, primerljive s standardi Unije, da bi zagotovili pošteno konkurenco med evropskimi proizvajalci in tretjimi državami.
Krepitev nadzora in boja proti ribolovu IUUResolucija vztraja pri nadzoru uvoza, mehanizmih izvrševanja in ukrepih proti nezakonitemu, neprijavljenemu in nereguliranemu ribolovu.
Podpora akvakulturi in delovnim pogojemPoziva k oživitvi akvakulture Unije, izboljšanju delovnih pogojev in poklicnega usposabljanja ter podpori inovacijam, raziskavam in financiranju sektorja.
Upoštevanje malega ribolovaBesedilo zahteva posebno pozornost malemu ribolovu in najbolj oddaljenim regijam v ribiški in akvakulturni politiki.
Izid glasovanja poimensko: 467 glasov za, 92 proti in 44 vzdržanih. Gre za nezavezujočo samoiniciativno resolucijo in ne za dokončni zakonodajni akt.
Ta resolucija ni zavezujoča: ne spreminja neposredno pravil, ki se uporabljajo za morske proizvode, niti pravic potrošnikov. Izraža politično stališče Evropskega parlamenta, ki bo podlaga za njegovo prihodnje delo in razprave s Komisijo in Svetom. Državljani lahko v njej vidijo usmeritev glede pripravljenosti Parlamenta, da brani poštene standarde za uvožene in lokalne proizvode, vendar na tej stopnji iz nje samodejno ne izhaja noben konkreten ukrep.
Parlament je 17. septembra 2026 s 467 glasovi za, 92 proti in 44 vzdržanimi sprejel resolucijo, ki pove preprosto stvar: uvožena riba ne bi smela biti cenejša zato, ker je bila proizvedena z manj pravili. Besedilo ne ustvarja nobene obveznosti. Določa razmerje moči za prihodnjo Vizijo za ribištvo in akvakulturo do leta 2040, in prav tam se bo vse odločilo.
Jedro besedila je v zahtevi: za uvožene proizvode uporabiti enake zahteve glede označevanja kot za evropske proizvode, vrsta, območje ulova, ribolovno orodje, od svežega do predelanega, vključno z restavracijami in veletrgovci. Logika je dobra. Norma, ki bremeni samo evropskega proizvajalca, ni norma, je hendikep. Če potrošnik ne more razlikovati jastoga, ulovljenega v Bretanji, od tistega, ki je bil izkrcan brez sledljivosti, postane cena edini signal, cena pa nagradi tistega, ki se pravilom izogne.
Ostaja tveganje, ki ga besedilo ne obravnava: vsaka dodatna obvezna navedba stane vnosa, nadzora in časa, tudi pri majhni konzervarni in obalnem ribiču. Pravi pristop ni kopičenje polj na etiketi, ampak pogojiti dostop do trga s podatkom, preverljivim pri viru, z enim samim in digitalnim nadzorom. Parlament sicer zahteva standardiziran digitalni sistem: to je edini resnično poenostavitveni del besedila.
Glede nadzora pri uvozu je diagnoza pravilna: vstopne točke, ki so manj nadzorovane od drugih, omogočajo uvoz blaga, ki je predmet nižjih standardov. Uskladiti carinske nadzore in sankcije, aktivirati sistem CATCH IT, ki je od januarja 2026 obvezen, izmenjati informacije med agencijami: to zmanjšuje rento tistega, ki goljufa. Toda Parlament zahteva tudi več uslužbencev, več virov, več sredstev za pristaniške organe. Javni denar pa ni brezplačen: prihaja od davkoplačevalca ali z druge proračunske postavke. Učinkovit nadzor je nadzor, usmerjen na tveganje, ne pa splošni nadzor, ki upočasni vsak zabojnik in vsak tovornjak.
Glede financiranja besedilo zavrača 67-odstotno zmanjšanje rezerviranega financiranja in ocenjuje potrebo po obnovi flote med 10 in 25,6 milijarde evrov. Nihče ne oporeka, da se flota stara in da dekarbonizacija drago stane. Toda seštevanje potreb ne ustvari vira. Parlament zahteva tudi zvišanje zgornje meje pomoči de minimis: to je prava smer, saj manj priglašenih pomoči pomeni manj papirologije in več odločitev tistih, ki poznajo ladjo. Napačna smer bi bila financiranje obnove z dodatnim evropskim skladom, ki bi med ribiča in njegov motor dodal še en sloj dokumentacije.
Skladnost končno manjka glede Rusije. Omejiti rusko trsko in aljaško polenovko, tudi kadar sta predelani v tretjih državah, je odločna in upravičena zahteva. Toda ostala bo le želja, če bodo države članice še naprej kupovale po obhodnih poteh. Sankcija, ki se ne izvaja ob izkrcanju, ne kaznuje nikogar.
Parlament priznava, da visoki standardi gredo z roko v roki z zmanjšanjem upravnih bremen. Lahko bi šel dlje: vsako novo okoljsko zahtevo pogojiti z oceno njenih stroškov za proizvajalca in obveznosti poročanja nadomestiti s preprostim načelom, da tisti, ki odloča, plača, tisti, ki proizvaja, pa izpolni le en obrazec. Pristop, ki bi temeljil na lokalni odgovornosti, odgovornosti regionalnih odborov in strokovnjakov, bi bolje zaščitil obalno ribištvo kot še en poziv Bruslju.
Ta resolucija danes ne spremeni niti ene cene. Pove pa, kaj bo Parlament zagovarjal, ko bo Komisija pisala svojo Vizijo 2040: enakost norm za uvoz, resnične nadzore in financiranje, ki ne utopi malih podjetij. Volivci bodo vedeli, koga terjati za odgovornost.
Norma, ki velja samo za evropskega proizvajalca, ni norma, je prednost, ponujena njegovim konkurentom.
Parlament je 17. septembra 2026 s 467 glasovi za, 92 proti in 44 vzdržanimi sprejel resolucijo, ki pove preprosto stvar: uvožena riba ne bi smela biti cenejša zato, ker je bila proizvedena z manj pravili. Besedilo ne ustvarja nobene obveznosti. Določa razmerje moči za prihodnjo Vizijo za ribištvo in akvakulturo do leta 2040, in prav tam se bo vse odločilo.
Jedro besedila je v zahtevi: za uvožene proizvode uporabiti enake zahteve glede označevanja kot za evropske proizvode, vrsta, območje ulova, ribolovno orodje, od svežega do predelanega, vključno z restavracijami in veletrgovci. Logika je dobra. Norma, ki bremeni samo evropskega proizvajalca, ni norma, je hendikep. Če potrošnik ne more razlikovati jastoga, ulovljenega v Bretanji, od tistega, ki je bil izkrcan brez sledljivosti, postane cena edini signal, cena pa nagradi tistega, ki se pravilom izogne.
Ostaja tveganje, ki ga besedilo ne obravnava: vsaka dodatna obvezna navedba stane vnosa, nadzora in časa, tudi pri majhni konzervarni in obalnem ribiču. Pravi pristop ni kopičenje polj na etiketi, ampak pogojiti dostop do trga s podatkom, preverljivim pri viru, z enim samim in digitalnim nadzorom. Parlament sicer zahteva standardiziran digitalni sistem: to je edini resnično poenostavitveni del besedila.
Glede nadzora pri uvozu je diagnoza pravilna: vstopne točke, ki so manj nadzorovane od drugih, omogočajo uvoz blaga, ki je predmet nižjih standardov. Uskladiti carinske nadzore in sankcije, aktivirati sistem CATCH IT, ki je od januarja 2026 obvezen, izmenjati informacije med agencijami: to zmanjšuje rento tistega, ki goljufa. Toda Parlament zahteva tudi več uslužbencev, več virov, več sredstev za pristaniške organe. Javni denar pa ni brezplačen: prihaja od davkoplačevalca ali z druge proračunske postavke. Učinkovit nadzor je nadzor, usmerjen na tveganje, ne pa splošni nadzor, ki upočasni vsak zabojnik in vsak tovornjak.
Glede financiranja besedilo zavrača 67-odstotno zmanjšanje rezerviranega financiranja in ocenjuje potrebo po obnovi flote med 10 in 25,6 milijarde evrov. Nihče ne oporeka, da se flota stara in da dekarbonizacija drago stane. Toda seštevanje potreb ne ustvari vira. Parlament zahteva tudi zvišanje zgornje meje pomoči de minimis: to je prava smer, saj manj priglašenih pomoči pomeni manj papirologije in več odločitev tistih, ki poznajo ladjo. Napačna smer bi bila financiranje obnove z dodatnim evropskim skladom, ki bi med ribiča in njegov motor dodal še en sloj dokumentacije.
Skladnost končno manjka glede Rusije. Omejiti rusko trsko in aljaško polenovko, tudi kadar sta predelani v tretjih državah, je odločna in upravičena zahteva. Toda ostala bo le želja, če bodo države članice še naprej kupovale po obhodnih poteh. Sankcija, ki se ne izvaja ob izkrcanju, ne kaznuje nikogar.
Parlament priznava, da visoki standardi gredo z roko v roki z zmanjšanjem upravnih bremen. Lahko bi šel dlje: vsako novo okoljsko zahtevo pogojiti z oceno njenih stroškov za proizvajalca in obveznosti poročanja nadomestiti s preprostim načelom, da tisti, ki odloča, plača, tisti, ki proizvaja, pa izpolni le en obrazec. Pristop, ki bi temeljil na lokalni odgovornosti, odgovornosti regionalnih odborov in strokovnjakov, bi bolje zaščitil obalno ribištvo kot še en poziv Bruslju.
Ta resolucija danes ne spremeni niti ene cene. Pove pa, kaj bo Parlament zagovarjal, ko bo Komisija pisala svojo Vizijo 2040: enakost norm za uvoz, resnične nadzore in financiranje, ki ne utopi malih podjetij. Volivci bodo vedeli, koga terjati za odgovornost.
Norma, ki velja samo za evropskega proizvajalca, ni norma, je prednost, ponujena njegovim konkurentom.
