Evropski parlament je 12. februarja 2026 sprejel resolucijo, v kateri poziva k novi strategiji Evropske unije (EU) za boj proti revščini. Besedilo, ki ga je pripravil poslanec João Oliveira, določa ambiciozne cilje za zmanjšanje neenakosti in zagotavljanje dostojnega življenjskega standarda za vse državljane.
Kljub zavezam iz evropskega stebra socialnih pravic revščina v EU še vedno prizadene približno 95 milijonov ljudi. Pandemija COVID-19, energetska kriza in inflacija so stanje poslabšali, zlasti za enostarševske družine, otroke, invalide, Rome in brezdomce. Parlament meni, da so sedanje strategije nezadostne, in zahteva bolj usklajen in ambiciozen pristop.
Resolucija, ki ni zakonodajna, ampak politična, določa več prednostnih nalog:
Resolucija je bila sprejeta s 385 glasovi za, 141 proti in 53 vzdržanimi. Nasprotniki, večinoma iz konservativnih in liberalnih skupin, so kritizirali stroške predlaganih ukrepov in vmešavanje v nacionalne socialne politike.
Čeprav ta resolucija nima neposrednega pravnega učinka, pošilja močan signal Evropski komisiji in državam članicam. Če bo imela učinek, bi lahko privedla do:
Parlament zdaj od Komisije zahteva, naj do konca leta 2026 predstavi konkretno zakonodajni predlog. Državljani lahko spremljajo razvoj tega dosjeja na spletni strani Evropskega parlamenta.
Evropski parlament je 12. februarja 2026 sprejel nezavezujočo resolucijo, s katero poziva Komisijo, naj predstavi strategijo proti revščini s ciljem izkoreninjenja do leta 2035. Besedilo ne ustvarja nobene pravne obveznosti, ne sprošča nobenega evra in kopiči zahteve po financiranju, ne da bi kdaj določilo, kdo bo plačal. Jasno povedano: še ena izjava o namerah, sprejeta s 385 glasovi za, 141 proti in 53 vzdržanimi.
Parlament zahteva od Komisije, naj predstavi izčrpno, ambiciozno in ustrezno financirano strategijo. Toda kdo odloča o financiranju? Besedilo se sklicuje na večletni finančni okvir in nacionalne proračune, ne da bi odločilo. Cilj brez opredeljene proračunske vrstice ni politika: je želja. 93,3 milijona ljudi, ki jim je leta 2024 grozila revščina, med njimi 20 milijonov otrok, si zasluži več kot poziv Komisiji.
Resolucija zahteva tudi horizontalno načelo predhodne ocene učinkov na revščino v sektorskih politikah. Na papirju je ideja privlačna. V praksi vsakemu zakonodajnemu predlogu doda plast nadzora, upočasni postopke in upravam, pristojnim za ocenjevanje, dejansko podeli pravico veta. Za malo ali srednje veliko podjetje, ki čaka na dovoljenje, ali združenje, ki išče financiranje, so stroški zamude resnični. Poenostavitev, kadar je omenjena, ostaja obrobna: besedilo zahteva poenostavitev dostopa do sredstev, ne da bi odpravilo podvojene kontrole.
Parlament tudi poziva odbor za socialno zaščito, naj revidira kazalnik AROPE, da bo bolj večdimenzionalen. Namen je hvalevreden, posledica pa predvidljiva: širši, bolj zapleten kazalnik, dražji za pripravo in zato lažje manipuliran. Revščine ne merimo bolje s kopičenjem subjektivnih meril; z njo se borimo tako, da sprostimo dejavnost in usmerimo pomoč k tistim, ki jo potrebujejo.
Verodostojna strategija proti revščini se ne začne z novo plastjo evropskega usklajevanja. Začne se s tem, da državam članicam pustimo, da reformirajo svoj trg dela, svoj davčni sistem in svojo socialno zaščito, ter z ocenjevanjem rezultatov. Parlament bi lahko zahteval popis obstoječih socialnih izdatkov, pregled ovir za zaposlovanje in mehanizem izmenjave izkušenj med državami. Tega ni storil.
Prav tako bi lahko evropska sredstva pogojeval z merljivimi rezultati, ne pa z načrti in kazalniki. Kohezijska politika že obstaja; financira programe. Dodati horizontalno strategijo, ne da bi odpravili podvajanje, pomeni kopičiti okenca. Končni upravičenci pa še vedno čakajo.
Resolucija, ki obljublja izkoreninjenje revščine, ne da bi povedala, kdo plača, ni socialna politika, je sporočilo za javnost.
Evropski parlament je 12. februarja 2026 sprejel nezavezujočo resolucijo, s katero poziva Komisijo, naj predstavi strategijo proti revščini s ciljem izkoreninjenja do leta 2035. Besedilo ne ustvarja nobene pravne obveznosti, ne sprošča nobenega evra in kopiči zahteve po financiranju, ne da bi kdaj določilo, kdo bo plačal. Jasno povedano: še ena izjava o namerah, sprejeta s 385 glasovi za, 141 proti in 53 vzdržanimi.
Parlament zahteva od Komisije, naj predstavi izčrpno, ambiciozno in ustrezno financirano strategijo. Toda kdo odloča o financiranju? Besedilo se sklicuje na večletni finančni okvir in nacionalne proračune, ne da bi odločilo. Cilj brez opredeljene proračunske vrstice ni politika: je želja. 93,3 milijona ljudi, ki jim je leta 2024 grozila revščina, med njimi 20 milijonov otrok, si zasluži več kot poziv Komisiji.
Resolucija zahteva tudi horizontalno načelo predhodne ocene učinkov na revščino v sektorskih politikah. Na papirju je ideja privlačna. V praksi vsakemu zakonodajnemu predlogu doda plast nadzora, upočasni postopke in upravam, pristojnim za ocenjevanje, dejansko podeli pravico veta. Za malo ali srednje veliko podjetje, ki čaka na dovoljenje, ali združenje, ki išče financiranje, so stroški zamude resnični. Poenostavitev, kadar je omenjena, ostaja obrobna: besedilo zahteva poenostavitev dostopa do sredstev, ne da bi odpravilo podvojene kontrole.
Parlament tudi poziva odbor za socialno zaščito, naj revidira kazalnik AROPE, da bo bolj večdimenzionalen. Namen je hvalevreden, posledica pa predvidljiva: širši, bolj zapleten kazalnik, dražji za pripravo in zato lažje manipuliran. Revščine ne merimo bolje s kopičenjem subjektivnih meril; z njo se borimo tako, da sprostimo dejavnost in usmerimo pomoč k tistim, ki jo potrebujejo.
Verodostojna strategija proti revščini se ne začne z novo plastjo evropskega usklajevanja. Začne se s tem, da državam članicam pustimo, da reformirajo svoj trg dela, svoj davčni sistem in svojo socialno zaščito, ter z ocenjevanjem rezultatov. Parlament bi lahko zahteval popis obstoječih socialnih izdatkov, pregled ovir za zaposlovanje in mehanizem izmenjave izkušenj med državami. Tega ni storil.
Prav tako bi lahko evropska sredstva pogojeval z merljivimi rezultati, ne pa z načrti in kazalniki. Kohezijska politika že obstaja; financira programe. Dodati horizontalno strategijo, ne da bi odpravili podvajanje, pomeni kopičiti okenca. Končni upravičenci pa še vedno čakajo.
Resolucija, ki obljublja izkoreninjenje revščine, ne da bi povedala, kdo plača, ni socialna politika, je sporočilo za javnost.
