Evropski parlament je 12. februarja 2026 sprejel resolucijo, v kateri obsoja ciljne izgone novinarjev in tujih kristjanov v Turčiji, utemeljene z razlogi nacionalne varnosti. Poslanci menijo, da ti izgoni kršijo temeljne pravice in mednarodne zaveze Turčije.
V zadnjih mesecih je Turčija izgnala vse več tujih novinarjev in kristjanov (zlasti misijonarjev in članov verskih skupnosti) ter se pri tem sklicevala na grožnje nacionalni varnosti. Te izgone pogosto spremljajo nejasne obtožbe o subverzivnih dejavnostih ali prozelitizmu. Organizacije za človekove pravice obsojajo instrumentalizacijo protiterorističnih zakonov za zožitev medijskega in verskega prostora.
V svoji resoluciji Evropski parlament:
Resolucija je bila sprejeta z veliko večino: 502 glasov za, 2 proti in 59 vzdržanih. Ta rezultat kaže na močno soglasje v Evropskem parlamentu, ne glede na politično pripadnost, pri obrambi evropskih vrednot pred avtoritarnimi težnjami.
Ta resolucija nima pravno zavezujočega učinka, vendar pošilja jasen politični signal Turčiji in turškim oblastem. Za evropske državljane opominja, da EU spremlja kršitve temeljnih pravic v državah kandidatkah in je pripravljena uporabiti svoj vpliv za njihovo obrambo. Če ste novinar ali član verske skupnosti, lahko ta resolucija okrepi vašo zaščito med potovanjem ali bivanjem v Turčiji, saj spodbuja evropska veleposlaništva k večji pazljivosti. Nazadnje poudarja pomen svobode tiska in verske svobode, temeljnih vrednot Evropske unije.
Resolucija, sprejeta s 502 glasovoma proti 2, obsoja izgonitve tujih novinarjev in kristjanov pod pretvezo nacionalne varnosti, brez dokazov in brez pravnega sredstva. Pravo vprašanje ni samo Turčija: to je pravica vedeti, kdo odloča, na podlagi katerih dejstev in pred katerim sodnikom.
Koda N-82 in G-87 omogočata izgon tujca brez zaslišanja, brez predloženih dokazov in brez neodvisnega sodnika. Parlament zahteva njuno takojšnjo opustitev in obrazložene odločitve, zoper katere je mogoče vložiti pravno sredstvo. To je temeljno načelo: tisti, ki odloča, mora za svoja dejanja odgovarjati pred organom, ki mu lahko oporeka.
Odsotnost učinkovitega sodnega nadzora ni postopkovna podrobnost. Varnostni ukrep spreminja v diskrecijsko orodje. Za novinarja to pomeni delati pod grožnjo izgona, ne da bi vedel, kaj mu očitajo. Za pastorja to pomeni biti izgnan z družino, ne da bi kdaj videl sodnika.
Parlament navaja konkretne primere: Kaveh Taheri, begunec, ki ga je priznal UNHCR, aretiran 26. januarja 2026; Joakim Medin, švedski novinar, preganjan, ker je opravljal svoj poklic; Nujan Mala Hassan, ustreljen, medtem ko je poročal z demonstracij. To niso abstrakcije, to so življenja, ki so jih zlomile neobrazložene odločitve.
Resolucija poziva Komisijo in visokega predstavnika/podpredsednika Komisije, naj te primere izpostavita v političnem dialogu in razmislita o ciljnih ukrepih, če se zlorabe nadaljujejo. To je legitimni politični odgovor, ki pa ne sme postati pretveza za nadaljnjo centralizacijo pristojnosti v Bruslju. Načelo subsidiarnosti zahteva, da najprej ukrepajo države članice, ki imajo z Ankaro dvostranske odnose.
Povečana podpora neodvisnim medijem je dobrodošla, pod pogojem, da ne financira aktivističnih uredništev. Evropski denar mora iti tistim, ki obveščajo, ne tistim, ki agitirajo. Svobodni tisk se meri po zmožnosti nasprotovanja oblasti, ne po skladnosti z bruseljskimi prioritetami.
Nenazadnje resolucija za Turčijo ne ustvarja nobene obveznosti. Je politični signal. Da bi bil učinkovit, morajo biti države članice pripravljene iz njega potegniti posledice v svojih trgovinskih in diplomatskih odnosih. Brez tega bo ostal le še ena pobožna želja.
Brez dokazov in brez sodnika nacionalna varnost postane geslo za izgon tistih, ki motijo.
Resolucija, sprejeta s 502 glasovoma proti 2, obsoja izgonitve tujih novinarjev in kristjanov pod pretvezo nacionalne varnosti, brez dokazov in brez pravnega sredstva. Pravo vprašanje ni samo Turčija: to je pravica vedeti, kdo odloča, na podlagi katerih dejstev in pred katerim sodnikom.
Koda N-82 in G-87 omogočata izgon tujca brez zaslišanja, brez predloženih dokazov in brez neodvisnega sodnika. Parlament zahteva njuno takojšnjo opustitev in obrazložene odločitve, zoper katere je mogoče vložiti pravno sredstvo. To je temeljno načelo: tisti, ki odloča, mora za svoja dejanja odgovarjati pred organom, ki mu lahko oporeka.
Odsotnost učinkovitega sodnega nadzora ni postopkovna podrobnost. Varnostni ukrep spreminja v diskrecijsko orodje. Za novinarja to pomeni delati pod grožnjo izgona, ne da bi vedel, kaj mu očitajo. Za pastorja to pomeni biti izgnan z družino, ne da bi kdaj videl sodnika.
Parlament navaja konkretne primere: Kaveh Taheri, begunec, ki ga je priznal UNHCR, aretiran 26. januarja 2026; Joakim Medin, švedski novinar, preganjan, ker je opravljal svoj poklic; Nujan Mala Hassan, ustreljen, medtem ko je poročal z demonstracij. To niso abstrakcije, to so življenja, ki so jih zlomile neobrazložene odločitve.
Resolucija poziva Komisijo in visokega predstavnika/podpredsednika Komisije, naj te primere izpostavita v političnem dialogu in razmislita o ciljnih ukrepih, če se zlorabe nadaljujejo. To je legitimni politični odgovor, ki pa ne sme postati pretveza za nadaljnjo centralizacijo pristojnosti v Bruslju. Načelo subsidiarnosti zahteva, da najprej ukrepajo države članice, ki imajo z Ankaro dvostranske odnose.
Povečana podpora neodvisnim medijem je dobrodošla, pod pogojem, da ne financira aktivističnih uredništev. Evropski denar mora iti tistim, ki obveščajo, ne tistim, ki agitirajo. Svobodni tisk se meri po zmožnosti nasprotovanja oblasti, ne po skladnosti z bruseljskimi prioritetami.
Nenazadnje resolucija za Turčijo ne ustvarja nobene obveznosti. Je politični signal. Da bi bil učinkovit, morajo biti države članice pripravljene iz njega potegniti posledice v svojih trgovinskih in diplomatskih odnosih. Brez tega bo ostal le še ena pobožna želja.
Brez dokazov in brez sodnika nacionalna varnost postane geslo za izgon tistih, ki motijo.
