Evropski parlament je 10. marca 2026 sprejel direktivo, katere cilj je uskladiti nekatera pravila v zvezi s postopki insolventnosti (stečaji) v Evropski uniji. Namen je olajšati upravljanje čezmejnih stečajev, zaščititi upnike in delavce ter izboljšati učinkovitost izpodbojnih tožb (tožb za razveljavitev pravnih dejanj, ki škodujejo upnikom).
Trenutno se pravila o insolventnosti med državami članicami precej razlikujejo, kar otežuje postopke, kadar ima podjetje ali podjetnik premoženje ali upnike v več državah. Evropska komisija je to direktivo predlagala leta 2022, da bi ustvarila skupen nabor pravil, zlasti glede izpodbojnih tožb, preglednosti premoženja in zaščite delavcev.
Direktiva določa minimalna pravila glede:
Besedilo pojasnjuje, da se izpodbojne tožbe ne uporabljajo za osebna dejanja dolžnika (poroka, posvojitev, sprejem ali zavrnitev dediščine).
Parlament je direktivo sprejel v prvi obravnavi s 498 glasovi za, 90 proti in 28 vzdržanimi. Besedilo mora zdaj formalno odobriti Svet EU, preden začne veljati.
Ta nova pravila naj bi čezmejne stečaje naredila bolj predvidljive in pravične. Za delavce so njihove pravice ohranjene. Za upnike (dobavitelje, banke, posameznike) bo lažje izterjati dolgovane zneske, kadar ima dolžnik premoženje v drugi državi. Podjetniki in podjetja bodo imeli koristi od jasnejšega okvira za insolvenčne postopke, kar lahko olajša prestrukturiranje in drugi poskus.
Parlament je 10. marca 2026 s 498 glasovi za, 90 proti in 28 vzdržanimi sprejel direktivo (EU) 2026/799, ki usklajuje izpodbojne tožbe, iskanje premoženja in pre-pack postopke. Koristen korak za upnike, ki pa pušča nedotaknjen pravi vzrok stečajev: stroške in počasnost podjetništva v Evropi.
Besedilo usklajuje sumljiva obdobja: tri mesece za preferenčna plačila, dvanajst mesecev za brezplačne ali očitno podcenjene posle, dve leti za namerno škodljiva dejanja. Ta predvidljivost je dobra za upnike, ki zdaj vedo, kaj je mogoče izpodbijati. A ne pove nič o prvotnem vzroku: podjetnik, ki okleva pri zaposlovanju ali vlaganju, ker je neuspeh še vedno stigmatiziran in drag.
Neposreden dostop praktikov do bančnih registrov in registrov dejanskih lastnikov, omejen z dovoljenji in dnevniki, pospešuje iskanje premoženja. To je resničen prihranek časa za upnike. A tej povečani moči praktikov so pridruženi stroški skladnosti za banke in uprave, medtem ko direktiva ne poenostavlja obveznosti, ki bremenijo podjetja že prej.
Pre-pack omogoča prodajo podjetja kot delujoče celote pred začetkom postopka. Za prevzemnika je to obljuba prevzema premoženja brez teže klasične prisilne likvidacije. A direktiva ne določa nobenega najdaljšega roka za fazo priprave in prepušča državam, da določijo pravila, ki se lahko močno razlikujejo. Rezultat: hitrost, ki je glavni argument pre-packa, ni zagotovljena.
Test najboljšega interesa upnikov, ki zahteva, da nihče ni na slabšem kot pri likvidaciji, je legitimno varovalo. A podaljšuje postopek in lahko odvrne prevzemnike, ki se jim mudi. Bolj liberalen pristop bi bil določiti zavezujoč rok in prepustiti upnikom, da sami z glasovanjem odločijo o smiselnosti prodaje.
Uskladiti izpodbojnost je dobro; narediti neuspeh cenejši je bolje.
Parlament je 10. marca 2026 s 498 glasovi za, 90 proti in 28 vzdržanimi sprejel direktivo (EU) 2026/799, ki usklajuje izpodbojne tožbe, iskanje premoženja in pre-pack postopke. Koristen korak za upnike, ki pa pušča nedotaknjen pravi vzrok stečajev: stroške in počasnost podjetništva v Evropi.
Besedilo usklajuje sumljiva obdobja: tri mesece za preferenčna plačila, dvanajst mesecev za brezplačne ali očitno podcenjene posle, dve leti za namerno škodljiva dejanja. Ta predvidljivost je dobra za upnike, ki zdaj vedo, kaj je mogoče izpodbijati. A ne pove nič o prvotnem vzroku: podjetnik, ki okleva pri zaposlovanju ali vlaganju, ker je neuspeh še vedno stigmatiziran in drag.
Neposreden dostop praktikov do bančnih registrov in registrov dejanskih lastnikov, omejen z dovoljenji in dnevniki, pospešuje iskanje premoženja. To je resničen prihranek časa za upnike. A tej povečani moči praktikov so pridruženi stroški skladnosti za banke in uprave, medtem ko direktiva ne poenostavlja obveznosti, ki bremenijo podjetja že prej.
Pre-pack omogoča prodajo podjetja kot delujoče celote pred začetkom postopka. Za prevzemnika je to obljuba prevzema premoženja brez teže klasične prisilne likvidacije. A direktiva ne določa nobenega najdaljšega roka za fazo priprave in prepušča državam, da določijo pravila, ki se lahko močno razlikujejo. Rezultat: hitrost, ki je glavni argument pre-packa, ni zagotovljena.
Test najboljšega interesa upnikov, ki zahteva, da nihče ni na slabšem kot pri likvidaciji, je legitimno varovalo. A podaljšuje postopek in lahko odvrne prevzemnike, ki se jim mudi. Bolj liberalen pristop bi bil določiti zavezujoč rok in prepustiti upnikom, da sami z glasovanjem odločijo o smiselnosti prodaje.
Uskladiti izpodbojnost je dobro; narediti neuspeh cenejši je bolje.
