Evropski parlament je 22. januarja 2026 sprejel resolucijo o izbiri kazalnikov uspešnosti za revizijo in proračunski nadzor financiranja, namenjenega podpori prihodnji konkurenčnosti Evrope. To nezakonodajno besedilo želi izboljšati način, kako Evropska unija meri učinkovitost svojih izdatkov za krepitev konkurenčnosti.
Evropska unija namenja precejšnja sredstva ukrepom, ki naj bi izboljšali konkurenčnost njenih podjetij in gospodarstva. Da bi zagotovili, da se ta denar dobro porabi, so potrebni zanesljivi kazalniki uspešnosti. Ti kazalniki omogočajo oceno, ali so cilji doseženi, in prilagajanje politik v skladu s tem. Resolucija odgovarja na zahtevo Evropske komisije in je del finančne uredbe EU (Uredba (EU, Euratom) 2024/2509).
Evropski parlament je sprejel resolucijo, ki vsebuje priporočila o izbiri in uporabi kazalnikov uspešnosti. Poudarja potrebo po:
Resolucija ni zavezujoča, vendar usmerja prihodnje delo Evropske komisije in proračunskih organov.
Besedilo je bilo sprejeto s 318 glasovi za, 247 proti in 67 vzdržanimi. Gre za glasovanje poimensko, kar pomeni, da je bil vsak poslanec zabeležen posamično.
Ta resolucija se morda zdi tehnična, vendar ima konkreten vpliv: namenjena je zagotavljanju, da se evropski javni denar porabi učinkovito za izboljšanje konkurenčnosti, kar lahko pomeni več delovnih mest, boljše inovacije in močnejše gospodarstvo. Z zahtevo po jasnih in preglednih kazalnikih Parlament krepi zaupanje državljanov v porabo njihovih davkov.
Evropski parlament je 22. januarja 2026 sprejel resolucijo, ki zahteva, da vsak evro, ki ga porabi Unija, prinese merljiv rezultat. Za tehniko kazalnikov uspešnosti se skriva boj za demokratični nadzor proračuna in za breme, ki bremeni tiste, ki proizvajajo.
Računsko sodišče ponavlja: kazalniki uspešnosti Unije prepogosto merijo vložke in dosežke, ne pa rezultatov. Program lahko kaže popolne stopnje izvrševanja, hkrati pa ne uspe spodbuditi inovacij ali zaposlovanja. Parlament ima prav, ko želi obrniti logiko: kazalniki SMART, vmesne ocene, sledljivi podatki do končnega upravičenca. A treba je iti dlje: vsak dodatni kazalnik je strošek za podjetja in uprave. Poenostavitev ni možnost, je pogoj učinkovitosti.
Parlament tudi zahteva, da se podatki objavijo v realnem času in neodvisno preverijo. To je legitimna zahteva po preglednosti, a ne sme postati breme. Načelo enkratnega pošiljanja informacij, omenjeno v resoluciji, mora biti pravilo, ne izjema. MSP ne morejo namenjati sredstev za izpolnjevanje obrazcev za kazalnike, ki ne povedo ničesar o njihovi dejanski uspešnosti.
Besedilo postavlja ambiciozen cilj: narediti konkurenčnost merljivo prednostno nalogo. A dodajanje kazalnikov konkurenčnosti še ne naredi Evrope konkurenčne. Pravi vzvod je zmanjšanje regulativnega bremena. Parlament zahteva prehod z »en dodatek, en odvzem« na »en dodatek, dva odvzema«. To je močan politični signal, a ostaja nezavezujoče priporočilo. Da bi to spremenilo razmere, bo potrebno zavezujoče pravilo, ki se uporablja za vsak zakonodajni predlog.
Resolucija omenja tudi vladavino prava kot pogoj za konkurenčnost. To je očitno: brez pravne varnosti vlagatelji bežijo. A dodajanje kazalnikov, povezanih z vladavino prava, ne sme postati orodje za samovoljno politično pogojenost. Pravilo mora biti jasno, objektivno in preverljivo, ne pa instrument pritiska. Zaupanje podjetij temelji na stabilnih pravilih, ne na spreminjajočih se kazalnikih.
Proračun brez kazalnikov rezultatov je proračun brez odgovornosti. Toda kazalniki brez poenostavitve so prikrit davek na tiste, ki proizvajajo.
Evropski parlament je 22. januarja 2026 sprejel resolucijo, ki zahteva, da vsak evro, ki ga porabi Unija, prinese merljiv rezultat. Za tehniko kazalnikov uspešnosti se skriva boj za demokratični nadzor proračuna in za breme, ki bremeni tiste, ki proizvajajo.
Računsko sodišče ponavlja: kazalniki uspešnosti Unije prepogosto merijo vložke in dosežke, ne pa rezultatov. Program lahko kaže popolne stopnje izvrševanja, hkrati pa ne uspe spodbuditi inovacij ali zaposlovanja. Parlament ima prav, ko želi obrniti logiko: kazalniki SMART, vmesne ocene, sledljivi podatki do končnega upravičenca. A treba je iti dlje: vsak dodatni kazalnik je strošek za podjetja in uprave. Poenostavitev ni možnost, je pogoj učinkovitosti.
Parlament tudi zahteva, da se podatki objavijo v realnem času in neodvisno preverijo. To je legitimna zahteva po preglednosti, a ne sme postati breme. Načelo enkratnega pošiljanja informacij, omenjeno v resoluciji, mora biti pravilo, ne izjema. MSP ne morejo namenjati sredstev za izpolnjevanje obrazcev za kazalnike, ki ne povedo ničesar o njihovi dejanski uspešnosti.
Besedilo postavlja ambiciozen cilj: narediti konkurenčnost merljivo prednostno nalogo. A dodajanje kazalnikov konkurenčnosti še ne naredi Evrope konkurenčne. Pravi vzvod je zmanjšanje regulativnega bremena. Parlament zahteva prehod z »en dodatek, en odvzem« na »en dodatek, dva odvzema«. To je močan politični signal, a ostaja nezavezujoče priporočilo. Da bi to spremenilo razmere, bo potrebno zavezujoče pravilo, ki se uporablja za vsak zakonodajni predlog.
Resolucija omenja tudi vladavino prava kot pogoj za konkurenčnost. To je očitno: brez pravne varnosti vlagatelji bežijo. A dodajanje kazalnikov, povezanih z vladavino prava, ne sme postati orodje za samovoljno politično pogojenost. Pravilo mora biti jasno, objektivno in preverljivo, ne pa instrument pritiska. Zaupanje podjetij temelji na stabilnih pravilih, ne na spreminjajočih se kazalnikih.
Proračun brez kazalnikov rezultatov je proračun brez odgovornosti. Toda kazalniki brez poenostavitve so prikrit davek na tiste, ki proizvajajo.
