Evropski parlament je sprejel resolucijo, ki ostro obsoja kitajski zakon o etnični enotnosti in napredku, sprejet 12. marca 2026, ter asimilacijske politike, ki jih uvaja. Kitajsko poziva, naj ta zakon razveljavi, Svet EU, naj aktivira globalni režim sankcij za človekove pravice proti odgovornim, in države članice, naj prekinejo svoje izročitvene pogodbe s Kitajsko. Parlament zahteva tudi takojšnjo izpustitev več kitajskih političnih zapornikov. Besedilo je politično stališče: ne ustvarja neposredne pravne obveznosti.
Zakon o etnični enotnosti in napredku, ki ga je kitajski ljudski nacionalni kongres sprejel 12. marca 2026, daje prednost mandarinščini v izobraževanju, javnem življenju in medijih ter omejuje kulturne, verske in jezikovne svoboščine več manjšin, med drugim tibetanske, hui, ujgurske, mandžurske in mongolske. Razlikuje se od zakona o etnični regionalni avtonomiji iz leta 1984. Njegov zunajozemeljski doseg omogoča pregon v tujini oseb, obtoženih spodkopavanja etnične enotnosti Kitajske, kar Parlament označuje kot čezmejno represijo.
Obsodba asimilacijskih politikParlament ostro obsoja represivne asimilacijske politike Kitajske in kršitve človekovih pravic, ki iz njih izhajajo, zlasti na Tibetu, v Xinjiangu in Notranji Mongoliji.
Zahteva za razveljavitev zakonaKitajsko nujno poziva, naj razveljavi zakon iz leta 2026, da bi spoštovala svoje mednarodne obveznosti glede nediskriminacije in zaščite etničnih in verskih manjšin.
Aktiviranje režima sankcijSvet EU poziva, naj aktivira globalni režim sankcij za človekove pravice proti uradnikom in subjektom, odgovornim za zasnovo in izvajanje tega zakona.
Prekinitev izročitvenih pogodbVse države članice nujno poziva, naj prekinejo svoje izročitvene pogodbe s Kitajsko, da bi zaščitile preganjane posameznike v Uniji pred tveganji čezmejne represije, povezanimi z zunajozemeljskim dosegom zakona.
Izpustitev političnih zapornikovZahteva takojšnjo izpustitev Choktrula Dorjeja Ten Rinpočeja, Paldena Yeshija, Ilhama Tohtija (nagrajenec Saharove nagrade), Gedhuna Choekyija Nyime (enajsti Panchen Lama) in mongolskega aktivista Hade ter poziva k nadaljnjemu zagovarjanju njihovega primera pri Kitajski.
Resolucija je bila sprejeta s 439 glasovi za, 52 proti in 71 vzdržanimi pri elektronskem glasovanju poimensko.
Ta resolucija izraža politično stališče Evropskega parlamenta. Ne ustvarja pravne obveznosti za EU ali države članice, vendar poziva Svet, naj sankcionira kitajske odgovorne, in države članice, naj prekinejo svoje izročitvene pogodbe s Kitajsko. Če bi bile te zahteve upoštevane, bi bile osebe, ki jim grozi čezmejna represija na ozemlju EU, lahko bolje zaščitene. Parlament meni, da bo ta zakon močno vplival na odnose med Unijo in Kitajsko.
Evropski parlament je sprejel resolucijo, ki ostro obsoja kitajski zakon o etnični enotnosti in napredku, sprejet 12. marca 2026, in asimilacijske politike, ki jih uvaja. Kitajsko poziva, naj zakon razveljavi, Svet, naj aktivira globalni režim sankcij za človekove pravice, države članice pa, naj prekinejo svoje izročitvene pogodbe s Kitajsko. Toda onkraj besed je na kocki verodostojnost Evrope na področju človekovih pravic.
Resolucija Evropskega parlamenta je močan politični signal. Kitajski zakon označuje za instrument represivne asimilacije in čezmejnega zatiranja ter zahteva njegovo razveljavitev. Izpostavlja zunajozemeljske določbe, ki Pekingu omogočajo preganjanje v tujini ljudi, obtoženih spodkopavanja kitajske »etnične enotnosti«, in poziva države članice, naj prekinejo svoje izročitvene pogodbe, da bi zaščitile preganjane posameznike, ki se nahajajo v Uniji. Načelno je to pravilno. Toda resolucija ni zakon: ne zavezuje Sveta k sankcijam ne držav članic k prekinitvi česarkoli. Parlament zahteva, ne odloča.
Mehanizem je preprost: globalni režim sankcij EU za človekove pravice že obstaja, vendar njegova aktivacija zahteva soglasje držav članic v Svetu. Več evropskih prestolnic pa okleva pri sankcioniranju kitajskih uradnikov zaradi strahu pred gospodarskimi povračilnimi ukrepi. Resolucija Parlamenta te aritmetike ne spremeni. Izvaja politični pritisk, vendar ne ustvarja stroškov za tiste, ki blokirajo. Rezultat: pozivi bodo ostali mrtva črka, dokler nacionalne vlade ne bodo plačale politične cene za svoje odločitve.
Zunajozemeljski doseg kitajskega zakona je neposreden poseg v suverenost evropskih držav. S tem ko Peking omogoča pregon posameznikov na ozemlju EU za dejanja, storjena zunaj Kitajske, ignorira načelo teritorialnosti kazenskega prava. Parlament poziva države članice, naj prekinejo svoje izročitvene pogodbe s Kitajsko. To je legitimni zaščitni ukrep, vendar ostaja v rokah vlad. Nekatere države članice, kot sta Italija ali Grčija, imajo stare izročitvene pogodbe in oklevajo pri njihovi prekinitvi zaradi strahu pred diplomatskimi ali gospodarskimi povračilnimi ukrepi.
Parlament ne zahteva konca pogodb, le njihovo prekinitev. To je pomembna razlika: ne gre za prekinitev odnosov, temveč za zaščito posameznikov. Vendar bo brez zavezujočega mehanizma vsaka država članica odločala glede na svoje interese. Resolucija tudi poziva visokega komisarja ZN za človekove pravice, naj objavi posodobljeno poročilo o zakonu iz leta 2026. Tudi to je pobožna želja: ZN nima prisilne moči nad Kitajsko.
Namesto množenja nezavezujočih pozivov bi EU lahko svoje trgovinske in naložbene sporazume s Kitajsko pogojevala s spoštovanjem človekovih pravic. Pristop, ki temelji na vzajemnosti in odgovornosti: če želi Kitajska dostop do evropskega trga, mora spoštovati minimalne standarde. To bi za Peking ustvarilo resnične stroške, ne le izjave. Parlament bi lahko Komisijo pozval, naj v luči tega zakona ponovno oceni celovit naložbeni sporazum EU-Kitajska. Tega ni storil. To je zamujena priložnost, da bi besede povezali z dejanji.
Nazadnje, resolucija zahteva izpustitev političnih zapornikov, med njimi Ilhama Tohtija, prejemnika nagrade Saharov. To je moralna dolžnost. Toda brez gospodarskega ali diplomatskega vzvoda bodo te zahteve ostale brez učinka. Evropa se mora odločiti: ali se zadovolji s simboličnimi obsodbami ali prevzame razmerje moči. Sprejeta resolucija je prvi korak, vendar ne zadostuje za zaščito žrtev kitajskega zatiranja.
Resolucija, ki obsoja, ne da bi zavezovala, pušča žrtve same pred zatiranjem.
Evropski parlament je sprejel resolucijo, ki ostro obsoja kitajski zakon o etnični enotnosti in napredku, sprejet 12. marca 2026, in asimilacijske politike, ki jih uvaja. Kitajsko poziva, naj zakon razveljavi, Svet, naj aktivira globalni režim sankcij za človekove pravice, države članice pa, naj prekinejo svoje izročitvene pogodbe s Kitajsko. Toda onkraj besed je na kocki verodostojnost Evrope na področju človekovih pravic.
Resolucija Evropskega parlamenta je močan politični signal. Kitajski zakon označuje za instrument represivne asimilacije in čezmejnega zatiranja ter zahteva njegovo razveljavitev. Izpostavlja zunajozemeljske določbe, ki Pekingu omogočajo preganjanje v tujini ljudi, obtoženih spodkopavanja kitajske »etnične enotnosti«, in poziva države članice, naj prekinejo svoje izročitvene pogodbe, da bi zaščitile preganjane posameznike, ki se nahajajo v Uniji. Načelno je to pravilno. Toda resolucija ni zakon: ne zavezuje Sveta k sankcijam ne držav članic k prekinitvi česarkoli. Parlament zahteva, ne odloča.
Mehanizem je preprost: globalni režim sankcij EU za človekove pravice že obstaja, vendar njegova aktivacija zahteva soglasje držav članic v Svetu. Več evropskih prestolnic pa okleva pri sankcioniranju kitajskih uradnikov zaradi strahu pred gospodarskimi povračilnimi ukrepi. Resolucija Parlamenta te aritmetike ne spremeni. Izvaja politični pritisk, vendar ne ustvarja stroškov za tiste, ki blokirajo. Rezultat: pozivi bodo ostali mrtva črka, dokler nacionalne vlade ne bodo plačale politične cene za svoje odločitve.
Zunajozemeljski doseg kitajskega zakona je neposreden poseg v suverenost evropskih držav. S tem ko Peking omogoča pregon posameznikov na ozemlju EU za dejanja, storjena zunaj Kitajske, ignorira načelo teritorialnosti kazenskega prava. Parlament poziva države članice, naj prekinejo svoje izročitvene pogodbe s Kitajsko. To je legitimni zaščitni ukrep, vendar ostaja v rokah vlad. Nekatere države članice, kot sta Italija ali Grčija, imajo stare izročitvene pogodbe in oklevajo pri njihovi prekinitvi zaradi strahu pred diplomatskimi ali gospodarskimi povračilnimi ukrepi.
Parlament ne zahteva konca pogodb, le njihovo prekinitev. To je pomembna razlika: ne gre za prekinitev odnosov, temveč za zaščito posameznikov. Vendar bo brez zavezujočega mehanizma vsaka država članica odločala glede na svoje interese. Resolucija tudi poziva visokega komisarja ZN za človekove pravice, naj objavi posodobljeno poročilo o zakonu iz leta 2026. Tudi to je pobožna želja: ZN nima prisilne moči nad Kitajsko.
Namesto množenja nezavezujočih pozivov bi EU lahko svoje trgovinske in naložbene sporazume s Kitajsko pogojevala s spoštovanjem človekovih pravic. Pristop, ki temelji na vzajemnosti in odgovornosti: če želi Kitajska dostop do evropskega trga, mora spoštovati minimalne standarde. To bi za Peking ustvarilo resnične stroške, ne le izjave. Parlament bi lahko Komisijo pozval, naj v luči tega zakona ponovno oceni celovit naložbeni sporazum EU-Kitajska. Tega ni storil. To je zamujena priložnost, da bi besede povezali z dejanji.
Nazadnje, resolucija zahteva izpustitev političnih zapornikov, med njimi Ilhama Tohtija, prejemnika nagrade Saharov. To je moralna dolžnost. Toda brez gospodarskega ali diplomatskega vzvoda bodo te zahteve ostale brez učinka. Evropa se mora odločiti: ali se zadovolji s simboličnimi obsodbami ali prevzame razmerje moči. Sprejeta resolucija je prvi korak, vendar ne zadostuje za zaščito žrtev kitajskega zatiranja.
Resolucija, ki obsoja, ne da bi zavezovala, pušča žrtve same pred zatiranjem.
