Evropski parlament je 10. marca 2026 sprejel poročilo o dostopu javnosti do dokumentov institucij EU za obdobje 2022–2024. Besedilo ocenjuje izvajanje Uredbe (ES) št. 1049/2001, ki vsakemu državljanu zagotavlja pravico do vpogleda v dokumente evropskih institucij. Poročilo vsebuje priporočila za izboljšanje preglednosti in dostopa do informacij.
Pravica do dostopa do dokumentov je steber evropske demokracije. Državljanom, novinarjem in raziskovalcem omogoča nadzor nad delom institucij. Poročilo zajema leta 2022–2024 in sledi nedavnim zadevam (zlasti sodbama De Capitani in Public.Resource.Org), ki so pojasnile meje te pravice. Poročevalka Veronika Cifrová Ostrihoňová (Renew Europe, Slovaška) je poudarila potrebo po posodobitvi pravil glede na digitalne izzive.
Parlament je poročilo sprejel s 602 glasovi za, 9 proti in 8 vzdržanimi. Med drugim zahteva:
Poročilo kritizira tudi počasnost institucij pri odgovarjanju na zahteve za dostop in priporoča krajše roke.
Besedilo je bilo sprejeto z veliko večino: 602 poslancev je glasovalo za, 9 proti, 8 pa se jih je vzdržalo. Ta močna podpora kaže, da je preglednost medstrankarska prednostna naloga.
Čeprav to poročilo nima neposrednega pravnega učinka, pošilja močan politični signal. Lahko bi privedlo do revizije uredbe o dostopu do dokumentov, kar bi olajšalo vaša prizadevanja za pridobitev informacij o evropskih odločitvah. Konkretno bi lažje vpogledali v osnutke zakonov, notranje zapiske ali zapisnike sestankov. Novinarji in nevladne organizacije bi prav tako pridobili večje preiskovalne zmogljivosti. Medtem lahko svojo pravico že uveljavljate tako, da na spletni strani zadevne institucije vložite zahtevo.
Evropski parlament je 10. marca 2026 s 602 glasovi proti 9 in 8 vzdržanimi sprejel resolucijo, ki v imenu transparentnosti zaloputne vrata. A za navidezno soglasnostjo besedilo ne spremeni niti vejice v uredbi 1049/2001: ugotavlja, obsoja, zahteva. In prav tu je težava.
Parlament ponovno potrjuje, da je dostop do dokumentov temeljna pravica. Prav ima. Toda pravica, ki jo institucije nekaznovano kršijo, je le kulisa. Številke, ki jih navaja, so uničujoče: leta 2024 je Komisija prejela 6 938 prvotnih in 641 ponovnih zahtev. Predvsem pa v 85 % obravnavanih primerov ni odločila v zakonskih rokih, v 60 % primerov pa je zamuda presegla šestdeset delovnih dni. Državljan, ki tri mesece čaka na dokument, je politično uporabo informacije že izgubil.
Resolucija opozarja tudi na revidirani notranji okvir, ki ga je Komisija sprejela leta 2024. Z zoževanjem opredelitve, kaj je »dokument«, z dodajanjem izjem pri registraciji in domnev o nerazkritju Komisija slabi doseg uredbe. Parlament zahteva spoštovanje sodne prakse Sodišča. Toda kdo sankcionira? Nihče. Besedilo celo zahteva, da se predvidijo morebitne sankcije. To je priznanje: v sedanjem stanju transparentnost ni zavezujoča, je diskrecijska.
Tudi Svet ni nič boljši. Parlament obsoja označevanje LIMITE, ki se uporablja za večino pripravljalnih dokumentov tekočih zakonodajnih postopkov. Konkretno to pomeni, da državljani ne morejo vedeti, kaj njihova vlada zagovarja v Bruslju, preden je odločitev sprejeta. Sodišče je sicer priznalo dostop do dokumentov delovnih skupin Sveta. Toda dostop je treba še vedno zahtevati, Svet pa sistematično zavrača razkritje dokumentov trialoga: dnevnih redov, dokumentov v štirih stolpcih, zapisnikov. Transparentnost postaja privilegij za wtajne.
Parlament poziva Svet, naj proaktivno objavi stališča držav članic. Razkorak z resničnostjo je očiten: register Sveta je konec leta 2024 štel več kot 527 000 dokumentov, a več kot 72 % jih je bilo že dostopnih. Težava ni obseg, temveč izbor. Dokumenti, ki štejejo, tisti, ki osvetljujejo razmerja moči, ostajajo nepregledni. Resolucija to pove, a brez neposrednega učinka.
Pravi vzvod ni kopičenje političnih zahtev, temveč obveznost tistih, ki odločajo, da odgovarjajo. Pristop, ki temelji na subsidiarnosti in trgu, bi rekel: naredimo dokumente privzeto dostopne, z natančno opredeljenimi izjemami in zavezujočim rokom za odgovor, sicer je odločitev nična. Transparentnost mora biti strošek za upravo, ne za državljana. Parlament predlaga usposabljanja, kampanje, orodja. To je koristno, a ne nadomesti sankcije. Komisija in Svet nimata nobenega interesa pospešiti, če zamuda ostane brez posledic.
Resolucija zahteva tudi neodvisen mehanizem nadzora nad klasifikacijami in redno revizijo, ki bi jo izvajala varuhinja človekovih pravic. Zakaj pa ne, pod pogojem, da ima ta organ pooblastilo za odločanje, ne le za mnenje. Glede umetne inteligence Parlament zahteva preglednost algoritmov in podatkov za usposabljanje. Tudi tu bo brez zavezujoče obveznosti to ostala prazna želja. Podjetja vedo, koliko jih stane, če niso pregledna: izgubljajo trge. Institucije pa ne izgubijo ničesar.
Pravica brez sankcije ni pravica, je obljuba na papirju.
Evropski parlament je 10. marca 2026 s 602 glasovi proti 9 in 8 vzdržanimi sprejel resolucijo, ki v imenu transparentnosti zaloputne vrata. A za navidezno soglasnostjo besedilo ne spremeni niti vejice v uredbi 1049/2001: ugotavlja, obsoja, zahteva. In prav tu je težava.
Parlament ponovno potrjuje, da je dostop do dokumentov temeljna pravica. Prav ima. Toda pravica, ki jo institucije nekaznovano kršijo, je le kulisa. Številke, ki jih navaja, so uničujoče: leta 2024 je Komisija prejela 6 938 prvotnih in 641 ponovnih zahtev. Predvsem pa v 85 % obravnavanih primerov ni odločila v zakonskih rokih, v 60 % primerov pa je zamuda presegla šestdeset delovnih dni. Državljan, ki tri mesece čaka na dokument, je politično uporabo informacije že izgubil.
Resolucija opozarja tudi na revidirani notranji okvir, ki ga je Komisija sprejela leta 2024. Z zoževanjem opredelitve, kaj je »dokument«, z dodajanjem izjem pri registraciji in domnev o nerazkritju Komisija slabi doseg uredbe. Parlament zahteva spoštovanje sodne prakse Sodišča. Toda kdo sankcionira? Nihče. Besedilo celo zahteva, da se predvidijo morebitne sankcije. To je priznanje: v sedanjem stanju transparentnost ni zavezujoča, je diskrecijska.
Tudi Svet ni nič boljši. Parlament obsoja označevanje LIMITE, ki se uporablja za večino pripravljalnih dokumentov tekočih zakonodajnih postopkov. Konkretno to pomeni, da državljani ne morejo vedeti, kaj njihova vlada zagovarja v Bruslju, preden je odločitev sprejeta. Sodišče je sicer priznalo dostop do dokumentov delovnih skupin Sveta. Toda dostop je treba še vedno zahtevati, Svet pa sistematično zavrača razkritje dokumentov trialoga: dnevnih redov, dokumentov v štirih stolpcih, zapisnikov. Transparentnost postaja privilegij za wtajne.
Parlament poziva Svet, naj proaktivno objavi stališča držav članic. Razkorak z resničnostjo je očiten: register Sveta je konec leta 2024 štel več kot 527 000 dokumentov, a več kot 72 % jih je bilo že dostopnih. Težava ni obseg, temveč izbor. Dokumenti, ki štejejo, tisti, ki osvetljujejo razmerja moči, ostajajo nepregledni. Resolucija to pove, a brez neposrednega učinka.
Pravi vzvod ni kopičenje političnih zahtev, temveč obveznost tistih, ki odločajo, da odgovarjajo. Pristop, ki temelji na subsidiarnosti in trgu, bi rekel: naredimo dokumente privzeto dostopne, z natančno opredeljenimi izjemami in zavezujočim rokom za odgovor, sicer je odločitev nična. Transparentnost mora biti strošek za upravo, ne za državljana. Parlament predlaga usposabljanja, kampanje, orodja. To je koristno, a ne nadomesti sankcije. Komisija in Svet nimata nobenega interesa pospešiti, če zamuda ostane brez posledic.
Resolucija zahteva tudi neodvisen mehanizem nadzora nad klasifikacijami in redno revizijo, ki bi jo izvajala varuhinja človekovih pravic. Zakaj pa ne, pod pogojem, da ima ta organ pooblastilo za odločanje, ne le za mnenje. Glede umetne inteligence Parlament zahteva preglednost algoritmov in podatkov za usposabljanje. Tudi tu bo brez zavezujoče obveznosti to ostala prazna želja. Podjetja vedo, koliko jih stane, če niso pregledna: izgubljajo trge. Institucije pa ne izgubijo ničesar.
Pravica brez sankcije ni pravica, je obljuba na papirju.
