Evropski parlament je 11. februarja 2026 sprejel vmesno poročilo, ki podpira sklenitev pridružitvenega sporazuma med Evropsko unijo (EU) in dvema mikrodržavama: Kneževino Andoro in Republiko San Marino. To glasovanje odpira pot k tesnejšemu povezovanju teh držav v notranji trg EU.
Andora in San Marino sta majhni državi, ki ležita v Pirenejih oziroma v Italiji. Z EU že imata privilegirane odnose, vendar brez celovitega pravnega okvira. Pridružitveni sporazum naj bi nadomestil obstoječe dvostranske sporazume z edinstvenim partnerstvom, ki zajema sodelovanje na notranjem trgu (prost pretok blaga, storitev, kapitala in oseb), sodelovanje na področjih, kot so raziskave, izobraževanje, varnost, ter ustanovitev skupnih parlamentarnih teles.
Evropski parlament je sprejel vmesno poročilo (nezakonodajno), ki daje ugodno politično mnenje o sklenitvi sporazuma. To poročilo, ki ga je pripravila poslanka Željana Zovko, poudarja pomen pridružitve za krepitev političnih in gospodarskih odnosov. Vztraja pri potrebi po zagotovitvi pravičnega sodelovanja obeh mikrodržav na notranjem trgu ob spoštovanju pravil EU. Parlament prav tako zahteva okrepljeno sodelovanje na področjih, kot sta boj proti davčnim goljufijam in pranju denarja, ter močno parlamentarno razsežnost za zagotovitev demokratičnega nadzora.
Poročilo je bilo sprejeto z veliko večino: 552 glasov za, 24 proti in 75 vzdržanih. Ta rezultat kaže na močno podporo evropskih poslancev temu partnerstvu.
Za državljane EU bo ta sporazum olajšal izmenjave z Andoro in San Marinom. Na primer, potniki bodo imeli koristi od poenostavljenih carinskih postopkov, podjetja pa bodo lažje dostopala do teh trgov. Za prebivalce Andore in San Marina bo sporazum omogočil večjo mobilnost znotraj EU, zlasti za študij, delo ali potovanje. Vendar sporazum ne predvideva polnega članstva v EU, temveč tesno pridružitev ob spoštovanju suverenosti teh mikrodržav. Evropski parlament bo še naprej spremljal izvajanje sporazuma, da bi zagotovil, da koristi vsem stranem.
Evropski parlament je 11. februarja 2026 sprejel vmesno poročilo, ki odpira pot pridružitvenemu sporazumu z Andoro in San Marinom. Za navideznim soglasjem (552 glasov za, 24 proti, 75 vzdržanih) se skriva temeljno vprašanje: ali lahko Unija ponudi dostop do svojega notranjega trga, ne da bi vsilila popolno regulativno uskladitev in ne da bi ustvarila nova izkrivljanja konkurence?
Pridružitveni sporazum nadomešča carinski uniji iz let 1990 in 1991 z veliko ambicioznejšim okvirom: dostop do notranjega trga za blago, storitve, osebe in kapital, z uskladitvijo s pravnim redom Unije. Za Andoro in San Marino je to velika gospodarska priložnost. Toda Parlament vztraja: ta dostop je pogojen s stalnim spoštovanjem vseh pravil in načel notranjega trga. Protivrednost je jasna in to je dobro: ni sodelovanja brez sprejetja pravil.
Poročilo pa zahteva mehanizem spremljanja in nadzora na evropski ravni za preprečevanje vsakršne omejitve ali izkrivljanja konkurence. Za to formulacijo se skriva resnično tveganje: da bosta mikro državi z omejenimi upravnimi viri težko izvajali obsežen pravni red. Parlament zato poziva k tehnični pomoči in prilagoditvi zahtev, zlasti statističnih, njuni velikosti. To je pragmatično, vendar bo treba paziti, da ta prožnost ne postane odprta vrata za uskladitev po izbiri.
Pri finančnih storitvah bo dostop postopen, v obdobju največ petnajstih let, in pogojen s celovito oceno izvajanja pravnega reda, zlasti na področju preprečevanja pranja denarja. Komisija bo lahko ta dostop začasno prekinila v primeru pomanjkljivosti. To je smiseln pristop: dostop do trga ne sme biti pridobljena pravica, temveč sad preverjene skladnosti. Parlament celo zahteva, da evropski nadzorni organi redno obveščajo Parlament. To je jamstvo za preglednost, pa tudi sredstvo političnega pritiska.
Poročilo opozarja, da sta Andora in San Marino v preteklosti gostila pomembna finančna sektorja, kar je včasih vzbujalo pomisleke glede preglednosti in davčnega sodelovanja. Sporazum vsebuje določbe o dobrem davčnem upravljanju, izmenjavi informacij in minimalnih standardih proti eroziji davčne osnove. Parlament vztraja pri njihovem dejanskem izvajanju. Temu je mogoče le pritrditi: brez resnične uporabe bodo te klavzule ostale mrtva črka na papirju.
Toda treba je biti trezen: regulativna uskladitev ima stroške. Za gospodarstvi velikosti Andore in San Marina uporaba celotnega pravnega reda Unije pomeni precejšen upravni in finančni izziv. Poročilo to priznava in zahteva, da Komisija upošteva njuno velikost in vire. To je potrebno, vendar pazimo, da te prožnosti ne spremenimo v izgovor za odlašanje reform. Verodostojnost sporazuma bo odvisna od zmožnosti obeh držav, da svoje obveznosti izpolnita v predvidenih rokih.
Parlament nazadnje pozdravlja, da je sporazum sporazum zgolj EU, kar bo omogočilo hitro ratifikacijo. To je pomembno politično vprašanje: izogniti se nacionalnim ratifikacijam, ki bi lahko postopek blokirale ali upočasnile. Toda to pomeni tudi, da bosta Evropski parlament in Komisija sama nosila odgovornost za nadzor. Evropski mehanizem spremljanja je zato nujen, pod pogojem, da se ne spremeni v birokratski mlinski kamen. Žoga je na strani Komisije.
Dostop do notranjega trga ni samoumevna pravica: je privilegij, ki si ga je treba prislužiti s konkretnimi reformami.
Evropski parlament je 11. februarja 2026 sprejel vmesno poročilo, ki odpira pot pridružitvenemu sporazumu z Andoro in San Marinom. Za navideznim soglasjem (552 glasov za, 24 proti, 75 vzdržanih) se skriva temeljno vprašanje: ali lahko Unija ponudi dostop do svojega notranjega trga, ne da bi vsilila popolno regulativno uskladitev in ne da bi ustvarila nova izkrivljanja konkurence?
Pridružitveni sporazum nadomešča carinski uniji iz let 1990 in 1991 z veliko ambicioznejšim okvirom: dostop do notranjega trga za blago, storitve, osebe in kapital, z uskladitvijo s pravnim redom Unije. Za Andoro in San Marino je to velika gospodarska priložnost. Toda Parlament vztraja: ta dostop je pogojen s stalnim spoštovanjem vseh pravil in načel notranjega trga. Protivrednost je jasna in to je dobro: ni sodelovanja brez sprejetja pravil.
Poročilo pa zahteva mehanizem spremljanja in nadzora na evropski ravni za preprečevanje vsakršne omejitve ali izkrivljanja konkurence. Za to formulacijo se skriva resnično tveganje: da bosta mikro državi z omejenimi upravnimi viri težko izvajali obsežen pravni red. Parlament zato poziva k tehnični pomoči in prilagoditvi zahtev, zlasti statističnih, njuni velikosti. To je pragmatično, vendar bo treba paziti, da ta prožnost ne postane odprta vrata za uskladitev po izbiri.
Pri finančnih storitvah bo dostop postopen, v obdobju največ petnajstih let, in pogojen s celovito oceno izvajanja pravnega reda, zlasti na področju preprečevanja pranja denarja. Komisija bo lahko ta dostop začasno prekinila v primeru pomanjkljivosti. To je smiseln pristop: dostop do trga ne sme biti pridobljena pravica, temveč sad preverjene skladnosti. Parlament celo zahteva, da evropski nadzorni organi redno obveščajo Parlament. To je jamstvo za preglednost, pa tudi sredstvo političnega pritiska.
Poročilo opozarja, da sta Andora in San Marino v preteklosti gostila pomembna finančna sektorja, kar je včasih vzbujalo pomisleke glede preglednosti in davčnega sodelovanja. Sporazum vsebuje določbe o dobrem davčnem upravljanju, izmenjavi informacij in minimalnih standardih proti eroziji davčne osnove. Parlament vztraja pri njihovem dejanskem izvajanju. Temu je mogoče le pritrditi: brez resnične uporabe bodo te klavzule ostale mrtva črka na papirju.
Toda treba je biti trezen: regulativna uskladitev ima stroške. Za gospodarstvi velikosti Andore in San Marina uporaba celotnega pravnega reda Unije pomeni precejšen upravni in finančni izziv. Poročilo to priznava in zahteva, da Komisija upošteva njuno velikost in vire. To je potrebno, vendar pazimo, da te prožnosti ne spremenimo v izgovor za odlašanje reform. Verodostojnost sporazuma bo odvisna od zmožnosti obeh držav, da svoje obveznosti izpolnita v predvidenih rokih.
Parlament nazadnje pozdravlja, da je sporazum sporazum zgolj EU, kar bo omogočilo hitro ratifikacijo. To je pomembno politično vprašanje: izogniti se nacionalnim ratifikacijam, ki bi lahko postopek blokirale ali upočasnile. Toda to pomeni tudi, da bosta Evropski parlament in Komisija sama nosila odgovornost za nadzor. Evropski mehanizem spremljanja je zato nujen, pod pogojem, da se ne spremeni v birokratski mlinski kamen. Žoga je na strani Komisije.
Dostop do notranjega trga ni samoumevna pravica: je privilegij, ki si ga je treba prislužiti s konkretnimi reformami.
