Evropski parlament je sodnemu tajniku Sodišča Evropske unije podelil razrešnico za izvrševanje proračuna Sodišča za leto 2024. Odločitev je bila sprejeta s 526 glasovi za, 79 proti in 47 vzdržanimi glasovi. Parlament je sprejel tudi resolucijo z ugotovitvami, ki je sestavni del te razrešnice. Besedilo je dokončno in bo objavljeno v Uradnem listu.
Evropski parlament vsako leto preuči, kako so institucije Unije porabile javni denar, in jim podeli ali ne podeli razrešnico. Za proračunsko leto 2024 je preučil upravljanje proračuna Sodišča Evropske unije, ki zajema Sodišče in Splošno sodišče. Razrešnica je politična potrditev računov: pomeni, da Parlament meni, da je bil denar porabljen pravilno in v skladu s pravili.
Razrešnica podeljena za leto 2024Sodni tajnik Sodišča prejme razrešnico za izvrševanje proračuna Sodišča za proračunsko leto 2024.
Ugotovitve v resolucijiParlament svoje ugotovitve poda v resoluciji, ki je sestavni del odločitve o razrešnici.
Uradno posredovanjePredsednica Parlamenta bo odločitev in resolucijo posredovala Sodišču, Svetu, Komisiji in Računskemu sodišču.
Objava v Uradnem listuOdločitev in resolucija bosta objavljeni v Uradnem listu Evropske unije, serija L.
Parlament je razrešnico sprejel s 526 glasovi za, 79 glasovi proti in 47 vzdržanimi glasovi na elektronskem glasovanju po imenih.
Ta odločitev zaključuje letni nadzor nad izdatki Sodišča za leto 2024. Potrjuje, da je Parlament potrdil porabo javnega denarja Sodišča. Državljani lahko odločitev in ugotovitve Parlamenta preberejo v Uradnem listu, kar krepi preglednost porabe evropskih sredstev.
Evropski parlament je sodnemu tajniku Sodišča Evropske unije podelil razrešnico za izvrševanje proračuna za leto 2024 s 526 glasovi za, 79 proti in 47 vzdržanimi. Razrešnica je akt, s katerim Parlament politično potrdi računovodske izkaze institucije: ugotovi, da je bil denar porabljen pravilno. Toda to letno potrjevanje ostaja tehnokratski obred, če ga ne spremlja resnična razprava o učinkovitosti porabe in o odgovornosti tistih, ki z njo upravljajo.
Razrešnica je letni nadzor: Parlament pregleda računovodske izkaze, Računsko sodišče poda izjavo o zanesljivosti, Parlament pa potrdi ali zavrne. Tu potrdi. Toda potrditev ne spremeni prihodnjega ravnanja Sodišča. Ugotovitve Parlamenta iz resolucije niso zavezujoče: so priporočila. Da bi razrešnica imela učinek, bi morale imeti njena zavrnitev ali pridržki konkretne posledice, na primer za kariero upravljavcev ali za dodeljevanje sredstev. Temu ni tako.
Mehanizem je preprost: razrešnica potrjuje preteklo porabo, ne ustvarja pa nobene spodbude za boljšo porabo v prihodnje. Upravljavec, ki zapravlja javni denar, ne tvega ničesar, dokler Računsko sodišče ne ugotovi večje nepravilnosti. Razrešnica postane letni žig, ne orodje proračunske discipline.
Uvodna ugotovitev A resolucije vztraja pri preglednosti in odgovornosti. Toda preglednost ni pobožna želja: predpostavlja, da lahko državljani in poslanci dostopajo do podrobnih informacij o uporabi sredstev. Razrešnica pa se glasuje na podlagi poročil, katerih podrobnost ostaja omejena. Da bi bil nadzor učinkovit, bi morale institucije objavljati podatke, primerljive med leti, z jasnimi kazalniki uspešnosti. Brez tega Parlament potrjuje računovodske izkaze, ne da bi mogel oceniti učinkovitost porabe.
Sodišče Evropske unije je ključna institucija: zagotavlja enotno uporabo prava Unije. Toda kot vsaka institucija mora odgovarjati za svoje delo. Danes podeljena razrešnica je pozitiven signal, vendar ne odvezuje od razprave o strukturi njenega proračuna: koliko stane prevajanje, koliko stane uprava in ali so ti stroški sorazmerni z rezultati? Parlament bi lahko svojo razrešnico pogojeval s konkretnimi zavezami Sodišča glede racionalizacije. Tega ni storil.
Pristop, ki bi temeljil na individualni odgovornosti in subsidiarnosti, bi razrešnico pogojeval z objavo preverljivih kazalnikov uspešnosti: roki obravnave zadev, stroški na odločitev, zasedenost delovnih mest. Parlament bi tako izvajal konkretni pritisk, ne da bi dodal birokracijo. Brez takšnih meril razrešnica ostaja formalno dejanje in državljani ne morejo vedeti, ali je denar Sodišča dobro uporabljen.
Razrešnica brez pogojev in posledic ni nadzor: je formalnost.
Evropski parlament je sodnemu tajniku Sodišča Evropske unije podelil razrešnico za izvrševanje proračuna za leto 2024 s 526 glasovi za, 79 proti in 47 vzdržanimi. Razrešnica je akt, s katerim Parlament politično potrdi računovodske izkaze institucije: ugotovi, da je bil denar porabljen pravilno. Toda to letno potrjevanje ostaja tehnokratski obred, če ga ne spremlja resnična razprava o učinkovitosti porabe in o odgovornosti tistih, ki z njo upravljajo.
Razrešnica je letni nadzor: Parlament pregleda računovodske izkaze, Računsko sodišče poda izjavo o zanesljivosti, Parlament pa potrdi ali zavrne. Tu potrdi. Toda potrditev ne spremeni prihodnjega ravnanja Sodišča. Ugotovitve Parlamenta iz resolucije niso zavezujoče: so priporočila. Da bi razrešnica imela učinek, bi morale imeti njena zavrnitev ali pridržki konkretne posledice, na primer za kariero upravljavcev ali za dodeljevanje sredstev. Temu ni tako.
Mehanizem je preprost: razrešnica potrjuje preteklo porabo, ne ustvarja pa nobene spodbude za boljšo porabo v prihodnje. Upravljavec, ki zapravlja javni denar, ne tvega ničesar, dokler Računsko sodišče ne ugotovi večje nepravilnosti. Razrešnica postane letni žig, ne orodje proračunske discipline.
Uvodna ugotovitev A resolucije vztraja pri preglednosti in odgovornosti. Toda preglednost ni pobožna želja: predpostavlja, da lahko državljani in poslanci dostopajo do podrobnih informacij o uporabi sredstev. Razrešnica pa se glasuje na podlagi poročil, katerih podrobnost ostaja omejena. Da bi bil nadzor učinkovit, bi morale institucije objavljati podatke, primerljive med leti, z jasnimi kazalniki uspešnosti. Brez tega Parlament potrjuje računovodske izkaze, ne da bi mogel oceniti učinkovitost porabe.
Sodišče Evropske unije je ključna institucija: zagotavlja enotno uporabo prava Unije. Toda kot vsaka institucija mora odgovarjati za svoje delo. Danes podeljena razrešnica je pozitiven signal, vendar ne odvezuje od razprave o strukturi njenega proračuna: koliko stane prevajanje, koliko stane uprava in ali so ti stroški sorazmerni z rezultati? Parlament bi lahko svojo razrešnico pogojeval s konkretnimi zavezami Sodišča glede racionalizacije. Tega ni storil.
Pristop, ki bi temeljil na individualni odgovornosti in subsidiarnosti, bi razrešnico pogojeval z objavo preverljivih kazalnikov uspešnosti: roki obravnave zadev, stroški na odločitev, zasedenost delovnih mest. Parlament bi tako izvajal konkretni pritisk, ne da bi dodal birokracijo. Brez takšnih meril razrešnica ostaja formalno dejanje in državljani ne morejo vedeti, ali je denar Sodišča dobro uporabljen.
Razrešnica brez pogojev in posledic ni nadzor: je formalnost.
