Evropski parlament je 10. marca 2026 sprejel resolucijo o stanovanjski krizi v Evropski uniji (EU). Besedilo, ki ga je pripravil španski poslanec Borja Giménez Larraz, želi predlagati konkretne rešitve za zagotovitev dostojnega, trajnostnega in cenovno dostopnega stanovanja za vse državljane. Zaradi naraščajočih cen in pomanjkanja stanovanj Parlament poziva k usklajenemu ukrepanju na evropski, nacionalni in lokalni ravni.
EU se sooča z brezprecedenčno stanovanjsko krizo. Cene nepremičnin in najemnine naraščajo hitreje od dohodkov, zaradi česar so stanovanja nedostopna za številna gospodinjstva, zlasti mlade, družine z nizkimi dohodki in invalide. Brezdomstvo narašča. Čeprav stanovanjske politike v glavnem spadajo v pristojnost držav članic, lahko EU igra vlogo pri usklajevanju ukrepov, spodbujanju naložb in določanju skupnih ciljev.
Resolucija Evropskega parlamenta vsebuje več priporočil:
Resolucija je bila sprejeta s 367 glasovi za, 166 proti in 84 vzdržanimi. Glasovanje kaže široko podporo evropskih poslancev, vendar tudi delitve: nasprotniki menijo, da EU ne bi smela posegati v nacionalne stanovanjske politike.
Ta resolucija nima neposrednega pravnega učinka, vendar pošilja močan politični signal. Lahko bi vplivala na prihodnje zakonodajne predloge Evropske komisije in spodbudila države članice k ukrepanju. Za državljane to pomeni večji pritisk na vlade, naj vlagajo v cenovno dostopna stanovanja, zaščitijo najemnike in se borijo proti izključenosti. Mladi in gospodinjstva z nizkimi dohodki bi lahko imeli koristi od ciljno usmerjenih ukrepov, kot so stanovanjske pomoči ali programi gradnje socialnih stanovanj. Skratka, Evropski parlament postavlja stanovanja v središče evropske politične agende.
Evropski parlament je 10. marca 2026 sprejel resolucijo, v kateri poziva Komisijo, naj predlaga evropski načrt za dostopna stanovanja, vrh, paket za poenostavitev in regulativno revizijo. Glasovanje (367 za, 166 proti, 84 vzdržanih) ni prenos pristojnosti: besedilo večkrat priznava, da stanovanjska politika ostaja nacionalna pristojnost. Njegov najbolj koristen prispevek je drugje: opozarja na evropska in nacionalna pravila, ki podražujejo gradnjo, in zahteva njihovo razbremenitev.
Resolucija navaja vzroke krize: nezadostna ponudba, neskončni postopki izdaje dovoljenj, cene zemljišč, stroški gradnje in energije, pomanjkanje delovne sile. Javne oblasti poziva k zmanjšanju regulativnih bremen, k preprečevanju nalaganja novih upravnih plasti in k odpravi nepotrebnih formalnosti. To je prava smer: vsako odvečno pravilo odlaša gradnjo, vsako leto zamude pa pomeni stanovanje, ki ne zraste iz zemlje.
Toda besedilo ostaja nezakonodajna resolucija. Ne spreminja nobene direktive, ne odpravi nobene obveznosti, ne določa nobenega zavezujočega roka. Komisija je povabljena k ukrepanju, ne pa zavezana. Nevarnost je še en načrt brez učinka na stroške gradbenega dovoljenja. Napovedana poenostavitev ostaja zgolj politična zahteva.
Parlament opozarja, da razpoložljivi podatki kažejo, da imajo lahko nadzor cen in državni posegi nepričakovane posledice in odvračajo naložbe. To je osnovna ekonomska resnica: zgornja meja najemnine ali cene odvrača oddajanje in gradnjo, s tem zmanjšuje ponudbo in zaostruje pomanjkanje. Besedilo države poziva k omejevanju tržnih izkrivljanj, kar je smiselno.
Vendar zahteva tudi povečanje ponudbe javnih, zadružnih in neprofitnih stanovanj ter pomoč lokalnim oblastem pri neposrednem dostopu do evropskih sredstev. To je lokalno morda koristno, ni pa strukturni odgovor. Prednost bi morala biti sprostitev zemljišč, pospešitev izdaje dovoljenj in prepustitev gradnje zasebnim akterjem tam, kjer povpraševanje obstaja. Eno javno stanovanje več ne nadomesti tisočerih zasebnih projektov, blokiranih zaradi birokracije.
Besedilo priznava, da je stanovanjska politika v pristojnosti držav članic. Logična posledica bi bila odprava evropskih pravil, ki podražujejo gradnjo, ne pa dodajanje načrta, vrha, podatkovne platforme in letnega poročila. Vsaka nova koordinacijska struktura ima upravne stroške in odvrača pozornost od resničnih ovir.
Zahtevana regulativna revizija je najbolj obetavno orodje. Če bo izvedena resno, bi lahko opredelila norme, ki v imenu prehoda ali varnosti povečujejo stroške na kvadratni meter brez sorazmerne koristi. Toda revizija brez pooblastila za odpravo lahko prinese le še eno poročilo. Resnična poenostavitev bi pomenila razveljavitev pravil, opredeljenih kot odvečnih, ne pa njihovo zbiranje v nov paket.
Stanovanja ne potrebujejo še enega evropskega načrta, ampak manj pravil, ki preprečujejo gradnjo.
Evropski parlament je 10. marca 2026 sprejel resolucijo, v kateri poziva Komisijo, naj predlaga evropski načrt za dostopna stanovanja, vrh, paket za poenostavitev in regulativno revizijo. Glasovanje (367 za, 166 proti, 84 vzdržanih) ni prenos pristojnosti: besedilo večkrat priznava, da stanovanjska politika ostaja nacionalna pristojnost. Njegov najbolj koristen prispevek je drugje: opozarja na evropska in nacionalna pravila, ki podražujejo gradnjo, in zahteva njihovo razbremenitev.
Resolucija navaja vzroke krize: nezadostna ponudba, neskončni postopki izdaje dovoljenj, cene zemljišč, stroški gradnje in energije, pomanjkanje delovne sile. Javne oblasti poziva k zmanjšanju regulativnih bremen, k preprečevanju nalaganja novih upravnih plasti in k odpravi nepotrebnih formalnosti. To je prava smer: vsako odvečno pravilo odlaša gradnjo, vsako leto zamude pa pomeni stanovanje, ki ne zraste iz zemlje.
Toda besedilo ostaja nezakonodajna resolucija. Ne spreminja nobene direktive, ne odpravi nobene obveznosti, ne določa nobenega zavezujočega roka. Komisija je povabljena k ukrepanju, ne pa zavezana. Nevarnost je še en načrt brez učinka na stroške gradbenega dovoljenja. Napovedana poenostavitev ostaja zgolj politična zahteva.
Parlament opozarja, da razpoložljivi podatki kažejo, da imajo lahko nadzor cen in državni posegi nepričakovane posledice in odvračajo naložbe. To je osnovna ekonomska resnica: zgornja meja najemnine ali cene odvrača oddajanje in gradnjo, s tem zmanjšuje ponudbo in zaostruje pomanjkanje. Besedilo države poziva k omejevanju tržnih izkrivljanj, kar je smiselno.
Vendar zahteva tudi povečanje ponudbe javnih, zadružnih in neprofitnih stanovanj ter pomoč lokalnim oblastem pri neposrednem dostopu do evropskih sredstev. To je lokalno morda koristno, ni pa strukturni odgovor. Prednost bi morala biti sprostitev zemljišč, pospešitev izdaje dovoljenj in prepustitev gradnje zasebnim akterjem tam, kjer povpraševanje obstaja. Eno javno stanovanje več ne nadomesti tisočerih zasebnih projektov, blokiranih zaradi birokracije.
Besedilo priznava, da je stanovanjska politika v pristojnosti držav članic. Logična posledica bi bila odprava evropskih pravil, ki podražujejo gradnjo, ne pa dodajanje načrta, vrha, podatkovne platforme in letnega poročila. Vsaka nova koordinacijska struktura ima upravne stroške in odvrača pozornost od resničnih ovir.
Zahtevana regulativna revizija je najbolj obetavno orodje. Če bo izvedena resno, bi lahko opredelila norme, ki v imenu prehoda ali varnosti povečujejo stroške na kvadratni meter brez sorazmerne koristi. Toda revizija brez pooblastila za odpravo lahko prinese le še eno poročilo. Resnična poenostavitev bi pomenila razveljavitev pravil, opredeljenih kot odvečnih, ne pa njihovo zbiranje v nov paket.
Stanovanja ne potrebujejo še enega evropskega načrta, ampak manj pravil, ki preprečujejo gradnjo.
