Evropski parlament je z veliko večino odobril končno besedilo evropske direktive proti korupciji. To besedilo določa skupne opredelitve in kazni za korupcijska kazniva dejanja v vseh državah Unije. To je konec zakonodajnega postopka na strani Parlamenta: besedilo je dokončno in bo postalo zakon po uradni objavi.
Evropska komisija je leta 2023 predlagala direktivo za boj proti korupciji, ki bi uskladila opredelitve kaznivih dejanj in sankcije v 27 državah članicah. Pogajanja med Parlamentom in Svetom so privedla do dogovora. Parlament je to končno besedilo sprejel na seji 26. marca 2026.
Skupne opredelitve korupcijeDirektiva (EU) 2026/1021 določa skupne opredelitve korupcijskih kaznivih dejanj po vsej Evropski uniji. Države članice bodo morale te opredelitve prenesti v svojo nacionalno zakonodajo.
Usklajene kazniZa korupcijska dejanja bodo v vseh državah Unije veljale minimalne kazni in primerljive sankcije, s čimer se bodo odpravile razlike med nacionalnimi zakonodajami.
Nova pravila za podjetjaPodjetja, ki delujejo v več državah Unije, bodo glede korupcije zavezana istim pravilom in sankcijam, kar poenostavlja njihove obveznosti.
Komisija bo morala ponovno posvetovati ParlamentČe bo Komisija v prihodnje bistveno spremenila svoj predlog, bo morala ponovno zaprositi Evropski parlament.
Uradno posredovanje besedilaPredsednica Evropskega parlamenta bo sprejeto stališče posredovala Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.
Parlament je besedilo sprejel z 581 glasovi za, 21 proti in 42 vzdržanimi.
Konkretno bodo državljani vseh držav Unije zaščiteni z enakimi opredelitvami korupcije in enakimi kaznimi za storilce. Podjetje ali uradnik, vpleten v korupcijo, bo obravnavan po primerljivih pravilih, ne glede na to, ali se nahaja v Parizu, Rimu ali Varšavi. Žrtve korupcije se bodo lahko oprle na skupni pravni okvir. Besedilo je dokončno: postalo bo zakon po objavi v Uradnem listu Evropske unije.
Evropski parlament je 26. marca 2026 s 581 glasom proti 21 in ob 42 vzdržanih sprejel direktivo (EU) 2026/1021, ki določa opredelitve in minimalne kazni za korupcijo po vsej Uniji. Besedilo je dokončno. Za navidezno soglasnostjo se skriva konkretno vprašanje: kdo bo plačal račun te harmonizacije?
Zastavljeni cilj je hvalevreden: odpraviti razlike v obravnavi med Parizom, Rimom in Varšavo. Toda izbrana metoda, zavezujoča minimalna pravila, podjetjem nalaga nove stroške skladnosti. Predvidene globe, do 5 % svetovnega prometa, so predstavljene kot odvračilne. Za izvozno usmerjeno malo ali srednje podjetje postane finančno tveganje eksistencialno, medtem ko bodo velika podjetja te zneske lahko absorbirala.
Prag 10.000 evrov za poneverbo sredstev ponazarja dvoumnost: pod njim se države lahko odločijo, da ne bodo kriminalizirale. Toda združevanje povezanih dejanj istega storilca pomeni, da lahko vrsta majhnih poneverb prevesi dejanje v kaznivo dejanje. Za vodstvo postaja meja med malomarnostjo in kaznivim dejanjem nejasna, spoštovanje zakona pa zahteva drago analitično računovodstvo.
Direktiva državam nalaga, da za kazniva dejanja korupcije odpravijo privilegije in imunitete nacionalnih uradnikov. To je resničen napredek: izvoljeni predstavniki se prepogosto izognejo pregonom zaradi zastarelih zaščit. Toda besedilo ne pove nič o upravah, ki zatiskajo oči. Protikorupcijski organi bodo morali biti ustrezno financirani, a kdo bo nadzoroval njihovo učinkovitost?
Nacionalna protikorupcijska strategija, ki jo bo morala objaviti vsaka država, lahko postane zgolj komunikacijska vaja. Brez zavezujočih kazalnikov in sankcij v primeru nedelovanja nikogar ne bo zavezala. Liberalna alternativa bi bila krepitev preglednosti javnih naročil in zmanjšanje priložnosti za korupcijo s poenostavitvijo predpisov, namesto kopičenja obveznosti poročanja.
Globa v višini 40 milijonov evrov ne odvrne kartela, uniči pa malo ali srednje podjetje, ki se nima s čim braniti.
Evropski parlament je 26. marca 2026 s 581 glasom proti 21 in ob 42 vzdržanih sprejel direktivo (EU) 2026/1021, ki določa opredelitve in minimalne kazni za korupcijo po vsej Uniji. Besedilo je dokončno. Za navidezno soglasnostjo se skriva konkretno vprašanje: kdo bo plačal račun te harmonizacije?
Zastavljeni cilj je hvalevreden: odpraviti razlike v obravnavi med Parizom, Rimom in Varšavo. Toda izbrana metoda, zavezujoča minimalna pravila, podjetjem nalaga nove stroške skladnosti. Predvidene globe, do 5 % svetovnega prometa, so predstavljene kot odvračilne. Za izvozno usmerjeno malo ali srednje podjetje postane finančno tveganje eksistencialno, medtem ko bodo velika podjetja te zneske lahko absorbirala.
Prag 10.000 evrov za poneverbo sredstev ponazarja dvoumnost: pod njim se države lahko odločijo, da ne bodo kriminalizirale. Toda združevanje povezanih dejanj istega storilca pomeni, da lahko vrsta majhnih poneverb prevesi dejanje v kaznivo dejanje. Za vodstvo postaja meja med malomarnostjo in kaznivim dejanjem nejasna, spoštovanje zakona pa zahteva drago analitično računovodstvo.
Direktiva državam nalaga, da za kazniva dejanja korupcije odpravijo privilegije in imunitete nacionalnih uradnikov. To je resničen napredek: izvoljeni predstavniki se prepogosto izognejo pregonom zaradi zastarelih zaščit. Toda besedilo ne pove nič o upravah, ki zatiskajo oči. Protikorupcijski organi bodo morali biti ustrezno financirani, a kdo bo nadzoroval njihovo učinkovitost?
Nacionalna protikorupcijska strategija, ki jo bo morala objaviti vsaka država, lahko postane zgolj komunikacijska vaja. Brez zavezujočih kazalnikov in sankcij v primeru nedelovanja nikogar ne bo zavezala. Liberalna alternativa bi bila krepitev preglednosti javnih naročil in zmanjšanje priložnosti za korupcijo s poenostavitvijo predpisov, namesto kopičenja obveznosti poročanja.
Globa v višini 40 milijonov evrov ne odvrne kartela, uniči pa malo ali srednje podjetje, ki se nima s čim braniti.
