Evropski parlament je 12. februarja 2026 sprejel resolucijo za boljšo zaščito pravic delavcev v verigah podizvajanja in pred posredniki. Besedilo poziva k večji preglednosti, odgovornosti naročnikov in nadzoru za boj proti izkoriščanju in neprijavljenemu delu.
Številni delavci, zlasti v gradbeništvu, prometu in storitvah, so zaposleni prek zapletenih verig podizvajanja ali posrednikov. Te prakse lahko povzročijo negotove delovne pogoje, neizplačane plače in celo izkoriščanje. Resolucija odgovarja na vrzeli pri izvajanju obstoječih pravil, kot sta direktiva o napotitvi delavcev in izvedbena direktiva.
Parlament poziva Evropsko komisijo, naj predlaga ukrepe za:
Resolucija temelji na študijah in konkretnih primerih, kot so primeri podjetja "Borta" UAB ali pristanišča Klaipėda, ki ponazarjajo možne zlorabe.
Resolucija je bila sprejeta s 332 glasovi za, 209 proti in 33 vzdržanimi. Glasovanje kaže jasno večino v podporo boljši zaščiti delavcev, vendar tudi nasprotovanja, zlasti političnih skupin, ki se bojijo dodatnega administrativnega bremena za podjetja.
Za delavce bi ta resolucija lahko pomenila boljša jamstva: izplačane plače, dostojne delovne pogoje in možnost, da se v primeru zlorab obrnejo na naročnika. Za potrošnike spodbuja bolj etične nakupe, zlasti prek javnih naročil. Podjetja bodo morala biti bolj previdna pri izbiri podizvajalcev, vendar lahko to spodbudi tudi pošteno konkurenco. Naslednji korak je zakonodajni predlog Evropske komisije, o katerem se bo treba pogajati z državami članicami.
Evropski parlament je 12. februarja 2026 sprejel resolucijo, ki zahteva več nadzora, več inšpekcij in več sankcij proti zlorabam v verigah podizvajanja. Za hvalevrednim ciljem zaščite delavcev se pripravlja nov sloj birokracije na račun podjetij in državljanov.
Resolucija izhaja iz pravilne ugotovitve: izkoriščanje delovne sile obstaja in zapletene verige podizvajanja ga lahko olajšajo. Toda predlagani odgovor je kopičenje obveznosti, registrov in inšpekcij, ne da bi se vprašali, kdo bo plačal račun. Za malo ali srednje veliko gradbeno podjetje pomeni izpolnjevanje meril integritete, registracija, posredovanje informacij o podizvajalcih in pogostejše inšpekcije administrativni strošek, ki bremeni njegov denarni tok in zmožnost zaposlovanja. Besedilo to napol priznava z omembo poenostavitve, a predvsem dodaja nove plasti.
Poziv k enemu delovnemu inšpektorju na 10 000 delavcev na podlagi merila MOD je številka, vržena brez študije učinkov. Na enotnem trgu, kjer je delovna sila mobilna, več inšpektorjev ne zagotavlja manj zlorab: to je odvisno od kakovosti nadzora, ne od njegove količine. In vsak evro, porabljen za upravo, je evro, ki ne gre za usposabljanje ali naložbe.
Besedilo spodbuja solidarno odgovornost, kar pomeni, da bi bil glavni naročnik odgovoren za kršitve svojih podizvajalcev. Na papirju privlačen mehanizem lahko doseže nasproten učinek: naročniki se bodo izogibali sodelovanju z majhnimi podjetji, ki veljajo za bolj tvegana, in raje izvajali dela sama ali se obrnili na večje akterje. Mala in srednje velika podjetja bodo izgubila posle, delavci pa bodo pristali v manj preglednih strukturah. Individualna odgovornost z resničnimi sankcijami za tiste, ki kršijo zakon, bi bila učinkovitejša in cenejša.
Prav tako je zamisel, da bi moral glavni naročnik sam izvesti določen del pogodbe, poseg v svobodo podjetništva. Zanemarja gospodarsko resničnost: v številnih sektorjih podizvajanje omogoča mobilizacijo specializiranih znanj in razporeditev tveganj. Če ga želimo omejiti z zakonom, ne poznamo potreb podjetij in potrošnikov.
Resolucija zahteva strategijo Unije proti izkoriščanju delovne sile, z opredelitvami visokotveganih sektorjev, interoperabilnimi registri in večjo vlogo ELA. Vse to sledi logiki centralizacije: namesto da bi zaupali državam članicam, ki poznajo svoje trge dela, se ustvarjajo agencije in skupni seznami. Rezultat bo poenotenje, ki ne bo upoštevalo nacionalnih razlik, in podjetja, ki se bodo morala uskladiti z večkratnimi pravili.
Alternativa je preprosta: pustiti državam članicam, da v sodelovanju s socialnimi partnerji sprejmejo sorazmerne ukrepe, ki se jim zdijo potrebni, in se na evropski ravni osredotočiti na boj proti čezmejnemu kriminalu in goljufijam. Prosto opravljanje storitev in svoboda ustanavljanja, na kateri opozarjajo uvodne ugotovitve, ne smeta biti izpraznjeni z nesorazmernimi obveznostmi.
Zaščititi delavce ne pomeni zadušiti podjetij: prav z osvobajanjem pobude ustvarjamo kakovostna delovna mesta.
Evropski parlament je 12. februarja 2026 sprejel resolucijo, ki zahteva več nadzora, več inšpekcij in več sankcij proti zlorabam v verigah podizvajanja. Za hvalevrednim ciljem zaščite delavcev se pripravlja nov sloj birokracije na račun podjetij in državljanov.
Resolucija izhaja iz pravilne ugotovitve: izkoriščanje delovne sile obstaja in zapletene verige podizvajanja ga lahko olajšajo. Toda predlagani odgovor je kopičenje obveznosti, registrov in inšpekcij, ne da bi se vprašali, kdo bo plačal račun. Za malo ali srednje veliko gradbeno podjetje pomeni izpolnjevanje meril integritete, registracija, posredovanje informacij o podizvajalcih in pogostejše inšpekcije administrativni strošek, ki bremeni njegov denarni tok in zmožnost zaposlovanja. Besedilo to napol priznava z omembo poenostavitve, a predvsem dodaja nove plasti.
Poziv k enemu delovnemu inšpektorju na 10 000 delavcev na podlagi merila MOD je številka, vržena brez študije učinkov. Na enotnem trgu, kjer je delovna sila mobilna, več inšpektorjev ne zagotavlja manj zlorab: to je odvisno od kakovosti nadzora, ne od njegove količine. In vsak evro, porabljen za upravo, je evro, ki ne gre za usposabljanje ali naložbe.
Besedilo spodbuja solidarno odgovornost, kar pomeni, da bi bil glavni naročnik odgovoren za kršitve svojih podizvajalcev. Na papirju privlačen mehanizem lahko doseže nasproten učinek: naročniki se bodo izogibali sodelovanju z majhnimi podjetji, ki veljajo za bolj tvegana, in raje izvajali dela sama ali se obrnili na večje akterje. Mala in srednje velika podjetja bodo izgubila posle, delavci pa bodo pristali v manj preglednih strukturah. Individualna odgovornost z resničnimi sankcijami za tiste, ki kršijo zakon, bi bila učinkovitejša in cenejša.
Prav tako je zamisel, da bi moral glavni naročnik sam izvesti določen del pogodbe, poseg v svobodo podjetništva. Zanemarja gospodarsko resničnost: v številnih sektorjih podizvajanje omogoča mobilizacijo specializiranih znanj in razporeditev tveganj. Če ga želimo omejiti z zakonom, ne poznamo potreb podjetij in potrošnikov.
Resolucija zahteva strategijo Unije proti izkoriščanju delovne sile, z opredelitvami visokotveganih sektorjev, interoperabilnimi registri in večjo vlogo ELA. Vse to sledi logiki centralizacije: namesto da bi zaupali državam članicam, ki poznajo svoje trge dela, se ustvarjajo agencije in skupni seznami. Rezultat bo poenotenje, ki ne bo upoštevalo nacionalnih razlik, in podjetja, ki se bodo morala uskladiti z večkratnimi pravili.
Alternativa je preprosta: pustiti državam članicam, da v sodelovanju s socialnimi partnerji sprejmejo sorazmerne ukrepe, ki se jim zdijo potrebni, in se na evropski ravni osredotočiti na boj proti čezmejnemu kriminalu in goljufijam. Prosto opravljanje storitev in svoboda ustanavljanja, na kateri opozarjajo uvodne ugotovitve, ne smeta biti izpraznjeni z nesorazmernimi obveznostmi.
Zaščititi delavce ne pomeni zadušiti podjetij: prav z osvobajanjem pobude ustvarjamo kakovostna delovna mesta.
