Evropski parlament je 21. januarja 2026 sprejel resolucijo, s katero Sodišče Evropske unije (SEU) poziva, naj se izreče o združljivosti partnerskega sporazuma med Evropsko unijo in Mercosurjem ter z njim povezanega začasnega trgovinskega sporazuma s Pogodbama EU. Namen te zahteve za mnenje je razjasniti pravna vprašanja pred morebitno ratifikacijo. Resolucija je bila sprejeta s 334 glasovi za, 324 proti in 11 vzdržanimi glasovi.
Evropska unija in Mercosur – južnoameriški skupni trg, ki združuje Argentino, Brazilijo, Paragvaj in Urugvaj – že vrsto let pogajata o obsežnem partnerskem sporazumu. Ta ne zajema le trgovine, temveč tudi politično sodelovanje in trajnostni razvoj. Predlagan je bil začasni trgovinski sporazum, da bi se trgovinske določbe začasno uporabljale, dokler vse države članice in njihovi nacionalni parlamenti ne ratificirajo celotnega sporazuma.
Zastavljena so bila številna pravna in politična vprašanja, med drugim o razdelitvi pristojnosti med Unijo in njenimi državami članicami, o varstvu okoljskih in socialnih standardov ter o skladnosti sporazuma s Pogodbama Unije. Da bi odpravil te negotovosti, se je Parlament odločil zaprositi za mnenje Sodišča, kar je postopek, predviden s Pogodbama, ki institucijam omogoča, da pred dokončno zavezo zaprosijo za pravno razlago.
S to resolucijo Evropski parlament uradno poziva Sodišče Evropske unije, naj poda mnenje o združljivosti s Pogodbama:
Cilj zahteve je pridobiti pravno razjasnitev, preden se postopek ratifikacije nadaljuje. Mnenje Sodišča samo po sebi ni zavezujoče, ima pa pomembno pravno in politično težo: institucije seznanja z morebitnimi pravnimi ovirami in lahko privede do prilagoditev besedila ali nove razdelitve pristojnosti.
Glasovanje je bilo tesno: 334 glasov za, 324 glasov proti in 11 vzdržanih. Glasovanje je potekalo z elektronskim poimenskim glasovanjem, kar pomeni, da je vsak poslanec glasoval individualno in da je podrobnost glasovanja zabeležena. Kljub majhni razliki je bila resolucija sprejeta in zahteva za mnenje je uradno posredovana Sodišču.
Za evropske državljane ta odločitev pomeni, da postopek odobritve sporazuma EU-Mercosur zavije na pravno pot. Preden bo sporazum lahko začel veljati, bo Sodišče preučilo, ali so njegove določbe v skladu s Pogodbama EU. To lahko traja več mesecev ali celo več kot leto.
Praktično to odlaga izvajanje sporazuma, hkrati pa je namen zagotoviti, da evropski standardi – na področju okolja, pravic delavcev, varstva potrošnikov ali javnega zdravja – ne bodo oslabljeni. Mnenje Sodišča bi lahko tudi razjasnilo, kdo ima pri nekaterih vidikih zadnjo besedo, Unija ali države članice, kar vpliva na način ratifikacije sporazuma.
Za državljane je ključno vprašanje, ali bo končni sporazum spoštoval evropske vrednote in pravila. Zahteva za mnenje je torej korak pravne previdnosti, ne zavrnitev sporazuma. Kaže, da želi Parlament pred dokončno odobritvijo zagotoviti pravno trdnost sporazuma.
Evropski parlament s 334 glasovi proti 324 Sodišče Evropske unije prosi, naj odloči pred vsakršno sklenitvijo sporazuma EU-Mercosur. To ni niti zavrnitev niti odobritev: to je priznanje, da postopek, ki sta ga izbrala Komisija in Svet, diši po vsiljeni rešitvi.
Pridružitveni sporazum EU-Mercosur je mešani sporazum: zahteva soglasje v Svetu in ratifikacijo v vseh 27 nacionalnih parlamentih. Začasni trgovinski sporazum pa zajema le izključne pristojnosti Unije in zadostuje kvalificirana večina ter glasovanje v Parlamentu. Z razdelitvijo celote želita Komisija in Svet spraviti v veljavo bistvo trgovinskih določb brez nacionalnih parlamentov. Parlament Sodišče sprašuje, ali je to obhajanje združljivo z načelom prenosa pristojnosti in institucionalnim ravnovesjem.
Manever ima politično ceno: državljanom prek njihovih nacionalnih predstavnikov odvzema pravico, da se izrečejo o sporazumu, ki zadeva kmetijstvo, sanitarna pravila in regulativno avtonomijo. Parlament se tega dobro zaveda: poudarja, da so pogajalske smernice iz leta 1999 in sklepi Sveta iz leta 2018 predvidevali mešani sporazum. Če Sodišče potrdi razdelitev, bo potrdilo tudi zamisel, da lahko izvršna oblast razkosa pogodbo, da bi se izognila glasovanju ljudstva.
Novi začasni sporazum vsebuje "mehanizem za ponovno uravnoteženje" (člen 21.4, točka b, in člen 1.3, točka k): ena stran lahko zahteva nadomestilo, če ukrep druge strani bistveno odpravi ali zmanjša trgovinsko korist, tudi če ta ukrep ni v nasprotju s sporazumom. Jasno povedano: skupina razsodnikov bi lahko presojala, ali je evropski standard, na primer glede pesticidov ali dobrega počutja živali, pretirano zaščitniški. Parlament se boji, da bi ta mehanizem škodoval načelu previdnosti in avtonomiji pravnega reda Unije.
Sodišče bo moralo povedati, ali se lahko arbitražni tribunal tako postavi namesto evropskega sodnika pri presoji legitimnosti sanitarnega ali okoljskega ukrepa. Če to dovoli, bodo najbolj zaščitniški standardi postali nadomestljive trgovinske ovire. Cena za državljane je neposredna: manj manevrskega prostora za urejanje, več pritiskov za uskladitev Evrope s standardi njenih partnerjev.
Zahtevati mnenje Sodišča pomeni priznati, da je bila demokratična pot obhajana.
Evropski parlament s 334 glasovi proti 324 Sodišče Evropske unije prosi, naj odloči pred vsakršno sklenitvijo sporazuma EU-Mercosur. To ni niti zavrnitev niti odobritev: to je priznanje, da postopek, ki sta ga izbrala Komisija in Svet, diši po vsiljeni rešitvi.
Pridružitveni sporazum EU-Mercosur je mešani sporazum: zahteva soglasje v Svetu in ratifikacijo v vseh 27 nacionalnih parlamentih. Začasni trgovinski sporazum pa zajema le izključne pristojnosti Unije in zadostuje kvalificirana večina ter glasovanje v Parlamentu. Z razdelitvijo celote želita Komisija in Svet spraviti v veljavo bistvo trgovinskih določb brez nacionalnih parlamentov. Parlament Sodišče sprašuje, ali je to obhajanje združljivo z načelom prenosa pristojnosti in institucionalnim ravnovesjem.
Manever ima politično ceno: državljanom prek njihovih nacionalnih predstavnikov odvzema pravico, da se izrečejo o sporazumu, ki zadeva kmetijstvo, sanitarna pravila in regulativno avtonomijo. Parlament se tega dobro zaveda: poudarja, da so pogajalske smernice iz leta 1999 in sklepi Sveta iz leta 2018 predvidevali mešani sporazum. Če Sodišče potrdi razdelitev, bo potrdilo tudi zamisel, da lahko izvršna oblast razkosa pogodbo, da bi se izognila glasovanju ljudstva.
Novi začasni sporazum vsebuje "mehanizem za ponovno uravnoteženje" (člen 21.4, točka b, in člen 1.3, točka k): ena stran lahko zahteva nadomestilo, če ukrep druge strani bistveno odpravi ali zmanjša trgovinsko korist, tudi če ta ukrep ni v nasprotju s sporazumom. Jasno povedano: skupina razsodnikov bi lahko presojala, ali je evropski standard, na primer glede pesticidov ali dobrega počutja živali, pretirano zaščitniški. Parlament se boji, da bi ta mehanizem škodoval načelu previdnosti in avtonomiji pravnega reda Unije.
Sodišče bo moralo povedati, ali se lahko arbitražni tribunal tako postavi namesto evropskega sodnika pri presoji legitimnosti sanitarnega ali okoljskega ukrepa. Če to dovoli, bodo najbolj zaščitniški standardi postali nadomestljive trgovinske ovire. Cena za državljane je neposredna: manj manevrskega prostora za urejanje, več pritiskov za uskladitev Evrope s standardi njenih partnerjev.
Zahtevati mnenje Sodišča pomeni priznati, da je bila demokratična pot obhajana.
