Evropski parlament je 10. februarja 2026 sprejel resolucijo o letnem poročilu Evropske centralne banke (ECB) za leto 2025. Besedilo odobrava glavne usmeritve ECB, hkrati pa podaja priporočila glede upravljanja, denarne politike in vloge banke pri podpiranju gospodarstva Evropske unije.
ECB vsako leto objavi poročilo o svojih dejavnostih. Evropski parlament to poročilo pregleda in sprejme resolucijo, v kateri izrazi svoje stališče. Ta dialog omogoča demokratični nadzor nad ECB, ki je pri svoji denarni politiki neodvisna, vendar mora poročati evropskim institucijam.
V svoji resoluciji Parlament:
Resolucija je bila sprejeta s 443 glasovi za, 71 proti in 117 vzdržanimi. Ta široka podpora kaže na soglasje med glavnimi političnimi skupinami glede pozitivne ocene dela ECB.
ECB določa obrestne mere, ki vplivajo na stroške stanovanjskih posojil, posojil podjetjem in prihrankov. Z odobritvijo njenega poročila Parlament posredno potrjuje odločitve, ki vplivajo na vašo kupno moč in gospodarstvo na splošno. Resolucija od ECB zahteva tudi, da bolje pojasni svoja dejanja, kar vam lahko pomaga razumeti, zakaj se obrestne mere spreminjajo in kako to vpliva na vaše vsakdanje življenje.
Evropski parlament je 10. februarja 2026 s 443 glasovi za, 71 proti in 117 vzdržanimi sprejel resolucijo, ki se seznanja z letnim poročilom Evropske centralne banke za leto 2025. Za običajnimi čestitkami ob padanju inflacije besedilo postavlja preprosto vprašanje: ali lahko neodvisna centralna banka ostane odgovorna za svoje odločitve pred izvoljenimi predstavniki, ne da bi ta odgovornost postala politično skrbništvo? Odgovor je v ravnovesju, ki ga resolucija išče, včasih nerodno.
Resolucija upravičeno opozarja, da je statutarna neodvisnost ECB pogoj za njeno poslanstvo: stabilnost cen. A dodaja bistveno nianso: centralne banke morajo biti neodvisne, ne izolirane. Mehanizem je jasen. Centralna banka, ki odloča brez odgovornosti, sčasoma odloča brez pojasnila in torej brez popravljanja svojih napak. Parlament ne zahteva glasovanja o obrestnih merah, zahteva razumevanje, kako se določajo. To je razlika med demokratičnim nadzorom in političnim vmešavanjem.
Besedilo pozdravlja izmenjavo pisem med Parlamentom in ECB o praksah medsebojnega delovanja. To je koristen korak, a le korak. Preglednost modelov, predpostavk in ocen inflacije Sveta ECB ostaja le želja. Brez obveznosti objave pa vsaka nacionalna centralna banka ohranja svojo razlago tega, kaj pomeni »opraviti svoje delo«. Alternativa bi bil formalni okvir, ki bi ga sprejela Parlament in ECB in bi določil minimalne zahteve po preglednosti. Sedanje besedilo raje izbere vabilo, bolj diplomatsko in manj zavezujoče.
Parlament podpira ECB pri zmanjševanju njene neposredne vloge pri nakupu vrednostnih papirjev in jo spodbuja k postopni opustitvi programov nakupa državnih obveznic. To je dosledno liberalno stališče: ti programi izkrivljajo cenovne signale in prenašajo obrestno tveganje na centralno banko, torej na davkoplačevalca. Resolucija sicer ugotavlja, da je ECB začela zelo postopno krčiti svojo bilanco stanja. Preveč postopno, lahko dodamo: vsak mesec zamude ohranja pritisk navzdol na donose državnih obveznic, kar državam omogoča odlašanje bolečih proračunskih prilagoditev. Besedilo to pove na svoj način, ko obžaluje vpliv proračunskega položaja na poslanstvo ECB.
Druga tehnična, a odločilna točka: Parlament poziva ECB, naj se izogne plačevanju bankam depozitnih obrestnih mer, višjih od tržnih, ker je to v nasprotju z načelom odprtega tržnega gospodarstva s prosto konkurenco. Za žargonom je preprost mehanizem: če centralna banka nagrajuje presežne rezerve nad tržno ravnjo, banke nimajo nobenega interesa, da bi si medsebojno posojale. Medbančni trg se posuši in ECB postane edini posojilodajalec. Resolucija zahteva odpravo ovir za oživitev tega trga. To je razumen liberalni ukrep, a ostaja vabilo, ne pravilo.
Neodvisna centralna banka ni neodgovorna centralna banka: svoje odločitve mora pojasniti tistim, ki nosijo njihove posledice.
Evropski parlament je 10. februarja 2026 s 443 glasovi za, 71 proti in 117 vzdržanimi sprejel resolucijo, ki se seznanja z letnim poročilom Evropske centralne banke za leto 2025. Za običajnimi čestitkami ob padanju inflacije besedilo postavlja preprosto vprašanje: ali lahko neodvisna centralna banka ostane odgovorna za svoje odločitve pred izvoljenimi predstavniki, ne da bi ta odgovornost postala politično skrbništvo? Odgovor je v ravnovesju, ki ga resolucija išče, včasih nerodno.
Resolucija upravičeno opozarja, da je statutarna neodvisnost ECB pogoj za njeno poslanstvo: stabilnost cen. A dodaja bistveno nianso: centralne banke morajo biti neodvisne, ne izolirane. Mehanizem je jasen. Centralna banka, ki odloča brez odgovornosti, sčasoma odloča brez pojasnila in torej brez popravljanja svojih napak. Parlament ne zahteva glasovanja o obrestnih merah, zahteva razumevanje, kako se določajo. To je razlika med demokratičnim nadzorom in političnim vmešavanjem.
Besedilo pozdravlja izmenjavo pisem med Parlamentom in ECB o praksah medsebojnega delovanja. To je koristen korak, a le korak. Preglednost modelov, predpostavk in ocen inflacije Sveta ECB ostaja le želja. Brez obveznosti objave pa vsaka nacionalna centralna banka ohranja svojo razlago tega, kaj pomeni »opraviti svoje delo«. Alternativa bi bil formalni okvir, ki bi ga sprejela Parlament in ECB in bi določil minimalne zahteve po preglednosti. Sedanje besedilo raje izbere vabilo, bolj diplomatsko in manj zavezujoče.
Parlament podpira ECB pri zmanjševanju njene neposredne vloge pri nakupu vrednostnih papirjev in jo spodbuja k postopni opustitvi programov nakupa državnih obveznic. To je dosledno liberalno stališče: ti programi izkrivljajo cenovne signale in prenašajo obrestno tveganje na centralno banko, torej na davkoplačevalca. Resolucija sicer ugotavlja, da je ECB začela zelo postopno krčiti svojo bilanco stanja. Preveč postopno, lahko dodamo: vsak mesec zamude ohranja pritisk navzdol na donose državnih obveznic, kar državam omogoča odlašanje bolečih proračunskih prilagoditev. Besedilo to pove na svoj način, ko obžaluje vpliv proračunskega položaja na poslanstvo ECB.
Druga tehnična, a odločilna točka: Parlament poziva ECB, naj se izogne plačevanju bankam depozitnih obrestnih mer, višjih od tržnih, ker je to v nasprotju z načelom odprtega tržnega gospodarstva s prosto konkurenco. Za žargonom je preprost mehanizem: če centralna banka nagrajuje presežne rezerve nad tržno ravnjo, banke nimajo nobenega interesa, da bi si medsebojno posojale. Medbančni trg se posuši in ECB postane edini posojilodajalec. Resolucija zahteva odpravo ovir za oživitev tega trga. To je razumen liberalni ukrep, a ostaja vabilo, ne pravilo.
Neodvisna centralna banka ni neodgovorna centralna banka: svoje odločitve mora pojasniti tistim, ki nosijo njihove posledice.
