Evropski parlament je dal soglasje k sklenitvi sporazuma med Evropsko unijo in Islandijo o prenosu podatkov iz evidence podatkov o potnikih (PNR) za preprečevanje in odkrivanje terorističnih kaznivih dejanj in hudih oblik kriminala ter za preiskave in pregon v zvezi s tem. Besedilo, ki je bilo sprejeto, je kratka zakonodajna resolucija, ki odobri sporazum in pooblašča predsednico Parlamenta, da stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Islandije. To soglasje je bilo potrebno za sklenitev sporazuma.
Sporazum med Evropsko unijo in Islandijo ureja prenos podatkov iz evidence podatkov o potnikih (PNR) med letalskimi prevozniki in islandskimi organi z namenom preprečevanja, odkrivanja, preiskovanja in pregona terorističnih kaznivih dejanj in hudih oblik kriminala. Svet je zaprosil za soglasje Evropskega parlamenta za sklenitev tega sporazuma. Brez tega soglasja Evropska unija sporazuma ne more skleniti.
Odobritev sporazumaParlament daje soglasje k sklenitvi sporazuma EU-Islandija o prenosu podatkov iz evidence podatkov o potnikih (PNR) za preprečevanje in odkrivanje terorističnih kaznivih dejanj in hudih oblik kriminala ter za preiskave in pregon v zvezi s tem.
Posredovanje stališčaPredsednica Parlamenta je pooblaščena, da stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Islandije.
Predmet sporazumaSporazum ureja prenos podatkov PNR med Evropsko unijo in Islandijo za preprečevanje, odkrivanje, preiskovanje in pregon terorističnih kaznivih dejanj in hudih oblik kriminala.
Parlament je resolucijo sprejel s 532 glasovi za, 75 proti in 28 vzdržanimi glasovi na elektronskem glasovanju z javnim izrekom glasov.
Podatki iz evidence podatkov o potnikih (PNR) za lete med Evropsko unijo in Islandijo se bodo lahko prenesli islandskim organom v okviru, določenem s sporazumom, za namene boja proti terorizmu in hudim oblikam kriminala. Podatki potnikov na teh letih bodo obdelani v skladu s pravili, določenimi v sporazumu. Evropski parlament je ta sporazum odobril, kar omogoča njegovo začetek veljavnosti po zaključku končnih formalnosti.
Evropski parlament je z 532 glasovi za, 75 proti in 28 vzdržanimi glasovi dal zeleno luč sporazumu EU-Islandija o prenosu podatkov iz evidenc potnikov (PNR). To ni bianco menica za množični nadzor: to je zavezujoč okvir, ki Reykjaviku omogoča sodelovanje v boju proti terorizmu in hudim kaznivim dejanjem, hkrati pa uvaja jasna pravila. Toda odobritev ne odvezuje od tega, da preučimo, kaj ta sporazum v resnici stane letalske družbe in potnike, in kaj bi lahko bil, če bi prevladala logika subsidiarnosti.
Sporazum PNR z Islandijo ni birokratska muha: islandskim organom omogoča dostop do podatkov o potnikih za izsleditev teroristov in hudih kriminalcev. Brez tega sporazuma bi Islandija postala luknja v evropski varnostni mreži, vstopna točka za tiste, ki se želijo izogniti nadzoru. Parlament je torej ravnal prav, ko ga je odobril. Toda pozor: odobritev ne pomeni, da je besedilo popolno. Podatki PNR so močno orodje, in kot vsako močno orodje ga je mogoče zlorabiti. Sporazum mora predvideti trdna jamstva, Parlament pa mora ostati pozoren na njihovo uporabo.
Kar manjka, je izrecna ocena stroškov in koristi. Letalske družbe bodo morale prilagoditi svoje sisteme za prenos teh podatkov, kar pomeni nezanemarljiv strošek, zlasti za majhne družbe. Ta strošek bo prenesen na potnike v obliki dražjih vozovnic ali zmanjšanih storitev. Parlament bi moral pred odobritvijo zahtevati študijo učinkov, da bi se prepričal, da varnostne koristi upravičujejo te stroške. Pristop, ki bi temeljil na subsidiarnosti, bi bil, da bi državam članicam prepustili, da glede na svoje posebne potrebe z Islandijo sklenejo dvostranske sporazume, namesto da bi vsilili enoten okvir.
75 glasov proti in 28 vzdržanih niso le izraz ideološke plahosti. Izražajo legitimno zaskrbljenost: da se individualne svoboščine žrtvujejo na oltarju varnosti. Toda tisti, ki so glasovali proti, niso predlagali verodostojne alternative. Zavrniti sporazum bi pomenilo pustiti Islandijo zunaj sistema, s tveganjem, da bi teroristi izkoristili to vrzel. Pravo vprašanje ni, ali sodelovati, ampak kako. Neodvisen nadzorni mehanizem s pooblastili za preiskovanje in sankcioniranje bi bil boljši od preproste odobritve. Parlament bi lahko pred zeleno lučjo zahteval ustanovitev takega organa.
S tem ko Parlament odobrava ta sporazum, pošilja signal: sodelovanje na področju varnosti je mogoče, vendar mora spoštovati pravila. Ta signal je pomemben, vendar ne sme prikriti pomanjkljivosti besedila. Sporazum ne predvideva zavezujoče klavzule o reviziji, kar pomeni, da bi bilo jamstva mogoče oslabiti, ne da bi imel Parlament besedo. To je vrzel, ki bi jo poslanci morali odpraviti.
Odobriti varnostni sporazum ni bianco podpis: to je zaveza, da bomo nadzorovali njegove zlorabe.
Evropski parlament je z 532 glasovi za, 75 proti in 28 vzdržanimi glasovi dal zeleno luč sporazumu EU-Islandija o prenosu podatkov iz evidenc potnikov (PNR). To ni bianco menica za množični nadzor: to je zavezujoč okvir, ki Reykjaviku omogoča sodelovanje v boju proti terorizmu in hudim kaznivim dejanjem, hkrati pa uvaja jasna pravila. Toda odobritev ne odvezuje od tega, da preučimo, kaj ta sporazum v resnici stane letalske družbe in potnike, in kaj bi lahko bil, če bi prevladala logika subsidiarnosti.
Sporazum PNR z Islandijo ni birokratska muha: islandskim organom omogoča dostop do podatkov o potnikih za izsleditev teroristov in hudih kriminalcev. Brez tega sporazuma bi Islandija postala luknja v evropski varnostni mreži, vstopna točka za tiste, ki se želijo izogniti nadzoru. Parlament je torej ravnal prav, ko ga je odobril. Toda pozor: odobritev ne pomeni, da je besedilo popolno. Podatki PNR so močno orodje, in kot vsako močno orodje ga je mogoče zlorabiti. Sporazum mora predvideti trdna jamstva, Parlament pa mora ostati pozoren na njihovo uporabo.
Kar manjka, je izrecna ocena stroškov in koristi. Letalske družbe bodo morale prilagoditi svoje sisteme za prenos teh podatkov, kar pomeni nezanemarljiv strošek, zlasti za majhne družbe. Ta strošek bo prenesen na potnike v obliki dražjih vozovnic ali zmanjšanih storitev. Parlament bi moral pred odobritvijo zahtevati študijo učinkov, da bi se prepričal, da varnostne koristi upravičujejo te stroške. Pristop, ki bi temeljil na subsidiarnosti, bi bil, da bi državam članicam prepustili, da glede na svoje posebne potrebe z Islandijo sklenejo dvostranske sporazume, namesto da bi vsilili enoten okvir.
75 glasov proti in 28 vzdržanih niso le izraz ideološke plahosti. Izražajo legitimno zaskrbljenost: da se individualne svoboščine žrtvujejo na oltarju varnosti. Toda tisti, ki so glasovali proti, niso predlagali verodostojne alternative. Zavrniti sporazum bi pomenilo pustiti Islandijo zunaj sistema, s tveganjem, da bi teroristi izkoristili to vrzel. Pravo vprašanje ni, ali sodelovati, ampak kako. Neodvisen nadzorni mehanizem s pooblastili za preiskovanje in sankcioniranje bi bil boljši od preproste odobritve. Parlament bi lahko pred zeleno lučjo zahteval ustanovitev takega organa.
S tem ko Parlament odobrava ta sporazum, pošilja signal: sodelovanje na področju varnosti je mogoče, vendar mora spoštovati pravila. Ta signal je pomemben, vendar ne sme prikriti pomanjkljivosti besedila. Sporazum ne predvideva zavezujoče klavzule o reviziji, kar pomeni, da bi bilo jamstva mogoče oslabiti, ne da bi imel Parlament besedo. To je vrzel, ki bi jo poslanci morali odpraviti.
Odobriti varnostni sporazum ni bianco podpis: to je zaveza, da bomo nadzorovali njegove zlorabe.
