Evropski parlament je sprejel besedilo o vključevanju vidika enakosti spolov v proračunski postopek EU. Ta pobuda prihaja v času, ko se pripravlja nov večletni finančni okvir za obdobje 2028-2034. Ukrepi bodo vplivali na vse države članice in institucije EU ter na vse državljane Unije.
Temelji na primarnem pravu EU in strategijah za enakost spolov. Cilj je sistematično vključevanje analiz vpliva na enakost spolov v proračunske procese in zagotovitev, da proračun EU spodbuja enakost med spoloma.
Ukrepi se začnejo izvajati v pripravah na večletni finančni okvir 2028-2034. Komisija in države članice bodo odgovorne za izvajanje, Evropski računski sod pa za nadzor. Pilotske metode so na voljo od leta 2023.
Pričakuje se, da bo pristop prispeval k večji enakosti spolov in makroekonomskim koristim. EIGE ocenjuje, da bi lahko izboljšanje enakosti spolov povečalo BDP na prebivalca za 6,1-9,6% do leta 2050. Ukrepi bodo koristili ženskam in drugim ranljivim skupinam ter prispevali k bolj uravnoteženi udeležbi v proračunskem procesu.
Evropski parlament je sprejel resolucijo, s katero od Komisije zahteva, da svojo pilotno metodo spremljanja porabe za enakost spolov spremeni v pravi proračun z vidika spola z zavezujočimi cilji. Za dobrimi nameni se skrivata nova plast birokracije in prenos moči na neizvoljene strokovnjake.
Komisija je razvila statistično orodje za ocenjevanje programov glede na njihov prispevek k enakosti spolov, od 2 (glavni cilj) do 0* (verjeten pozitiven, a nedokazan učinek). Parlament to vajo upošteva, vendar se z njo ne zadovolji: zahteva celovito in operativno metodo že v naslednjem finančnem okviru, s številčnimi cilji. Premik je očiten: od instrumenta opazovanja k instrumentu razporejanja sredstev.
Težava ni enakost spolov sama po sebi, temveč načrtovalska logika. Določitev minimalnega deleža proračuna za en cilj pomeni odvzem sredstev drugim prednostnim nalogam, brez izrecne demokratične razprave o tehtanju. Številke, ki jih navaja sam Parlament, kažejo krhkost metode: ocene za oceno 2 so se med letoma 2021 in 2024 gibale med 1 % in 3 %, Komisija pa priznava, da imajo letne primerjave omejeno vrednost zaradi težav s podatki. Graditi zavezujočo proračunsko politiko na tako nestabilni podlagi je napaka v zasnovi.
Poleg tega resolucija zahteva, da se upoštevajo morebitni negativni učinki programov na enakost spolov, hkrati pa priznava, da to ne sme odvračati naložb v sektorje, kot je obramba. To protislovje razkriva dvoumnost pristopa, ki želi vse izmeriti, ne da bi kdaj prevzel stroške.
Parlament poziva Komisijo, naj vzpostavi „mehanizem za ohranjanje enakosti spolov“: vsak zakonodajni predlog, za katerega Računsko sodišče presodi, da je v nasprotju s strategijo za enakost spolov, bi bilo treba revidirati. To je težka institucionalna novost: neizvoljenemu nadzornemu organu, Računskemu sodišču, bi se podelila dejanska pravica veta na politične odločitve. Računsko sodišče je namenjeno preverjanju pravilnosti porabe, ne pa odločanju o političnih usmeritvah.
Ta mehanizem dodaja plast predhodnega nadzora, ki bo upočasnil sprejemanje besedil in strokovnjakom dal možnost blokiranja. Za podjetja to pomeni dodatne zamude in večjo negotovost glede skladnosti programov. Za državljane to odločitve še bolj oddaljuje od volilnih skrinjic.
Parlament zahteva tudi sistematične ocene učinkov na enakost spolov, tudi za davčne režime in državne pomoči, hkrati pa priznava upravne stroške za MSP. Poenostavitev, ki se drugje tako hvali, tu postane prevzeta zapletenost.
Proračun ni instrument družbenega inženiringa: to je denar davkoplačevalcev in vsak evro, namenjen nekemu cilju, mora biti utemeljen z javno razpravo, ne s strokovno oceno.
Evropski parlament je sprejel resolucijo, s katero od Komisije zahteva, da svojo pilotno metodo spremljanja porabe za enakost spolov spremeni v pravi proračun z vidika spola z zavezujočimi cilji. Za dobrimi nameni se skrivata nova plast birokracije in prenos moči na neizvoljene strokovnjake.
Komisija je razvila statistično orodje za ocenjevanje programov glede na njihov prispevek k enakosti spolov, od 2 (glavni cilj) do 0* (verjeten pozitiven, a nedokazan učinek). Parlament to vajo upošteva, vendar se z njo ne zadovolji: zahteva celovito in operativno metodo že v naslednjem finančnem okviru, s številčnimi cilji. Premik je očiten: od instrumenta opazovanja k instrumentu razporejanja sredstev.
Težava ni enakost spolov sama po sebi, temveč načrtovalska logika. Določitev minimalnega deleža proračuna za en cilj pomeni odvzem sredstev drugim prednostnim nalogam, brez izrecne demokratične razprave o tehtanju. Številke, ki jih navaja sam Parlament, kažejo krhkost metode: ocene za oceno 2 so se med letoma 2021 in 2024 gibale med 1 % in 3 %, Komisija pa priznava, da imajo letne primerjave omejeno vrednost zaradi težav s podatki. Graditi zavezujočo proračunsko politiko na tako nestabilni podlagi je napaka v zasnovi.
Poleg tega resolucija zahteva, da se upoštevajo morebitni negativni učinki programov na enakost spolov, hkrati pa priznava, da to ne sme odvračati naložb v sektorje, kot je obramba. To protislovje razkriva dvoumnost pristopa, ki želi vse izmeriti, ne da bi kdaj prevzel stroške.
Parlament poziva Komisijo, naj vzpostavi „mehanizem za ohranjanje enakosti spolov“: vsak zakonodajni predlog, za katerega Računsko sodišče presodi, da je v nasprotju s strategijo za enakost spolov, bi bilo treba revidirati. To je težka institucionalna novost: neizvoljenemu nadzornemu organu, Računskemu sodišču, bi se podelila dejanska pravica veta na politične odločitve. Računsko sodišče je namenjeno preverjanju pravilnosti porabe, ne pa odločanju o političnih usmeritvah.
Ta mehanizem dodaja plast predhodnega nadzora, ki bo upočasnil sprejemanje besedil in strokovnjakom dal možnost blokiranja. Za podjetja to pomeni dodatne zamude in večjo negotovost glede skladnosti programov. Za državljane to odločitve še bolj oddaljuje od volilnih skrinjic.
Parlament zahteva tudi sistematične ocene učinkov na enakost spolov, tudi za davčne režime in državne pomoči, hkrati pa priznava upravne stroške za MSP. Poenostavitev, ki se drugje tako hvali, tu postane prevzeta zapletenost.
Proračun ni instrument družbenega inženiringa: to je denar davkoplačevalcev in vsak evro, namenjen nekemu cilju, mora biti utemeljen z javno razpravo, ne s strokovno oceno.
